alenka.si
z mami v parku

Dan, ko je umrla moja mami

113 milijonov sekund je, odkar je umrla moja mami. 1315 dni. Moja mami je umrla 26. marca, na hladno noč, v brežiški bolnišnici.
Bilo je jutro in šla sem iz kopalnice, ko sem še ujela odblisk zvonjenja telefona in videla, da me kliče moj oči. Takoj sem vedela. Začela sem jokati, začela sem rjoveti, stekla sem po stanovanju do moža in kričala:”Mami je umrla, mami je umrla!” Gledal me je osuplo, me stiskal, spraševal: “Kako veš? Te je kdo klical?” Hitela sem govoriti, nepovezane besede, da sem videla, da me je klical oči, da sem prišla prepozno do telefona, da ima zdaj zasedeno, ker kliče mojega brata Matjaža, da vem, da vem … Počasi, mi je prigovarjal. Počasi. A takrat je zazvonilo znova. Oglasila sem se očetu:”Oči, ne!” “Ja, Alenka.” “Ne, oči ne.” “Ja, Alenka, umrla je.” Zlomila sem se ob vznožju postelje, ki jo imenujem Titova postelja, ker je tako razkošna in velika. Čepela sem ob njej, trgala besede in jokala. Jokala. Jokala.
To je bil dan, ko je umrla moja mami.

Dneve po mamini smrti sem bila v vakuumu. Kot bi me nekdo pokril s steklenim kozarcem, od koder sem videla ven, a čutila nisem nič. Prijatelji so me klicali, me obiskovali. Objela sem jih, jim naredila čaj, kavo, natočila žganje. Spraševali so me, jaz sem odgovarjala in nisem jokala. Samo utrujena sem bila. Izčrpana. Zvečer sem komaj čakala, da gremo spat, da sem bila v miru v svojih mislih, kjer sva bili samo jaz in moja mami. Kamenko me je gledal sredi noči, kako sem s prsti risala po zraku srce in me stiskal k sebi. Ponoči sem dovolila mislim, da me pojedo od strahu pred izgubo, dovolila sem se spraševati, ali bom to sploh lahko preživela. Čez dan sem se zbrala, poljubila svoje otroke in jedla juho.

Pogreba se spomnim do vsake najmanjše podrobnosti. Spomnim se vseh ljudi, vseh izrečenih besed, zraka, ki je plaval nad nami in pesmi, ki so mi odzvanjale. Spomnim se očeta, Matjaža, spominim se nas treh. Naše osnovne družine, ki je izgubila najpomembnejšega člana. Mamo. Srčiko našega življenja. Našo zvezdo vodnico. Osiroteli smo hodili v sprevodu, med katerim je odzvanjala glasba in z vsakim korakom sem bila bliže resnici: mami ni več. Mami bomo pokopali. Mami ni več. Mami bomo pokopali.

Sledili so tedni popolne otopelosti. Zjutraj sem vstala, se oblekla, pojedla zajtrk in poklicala očeta. Povedala sva si, kako sva, si sporočila načrt dneva. To naju je držalo pokonci. Urnik, načrt, organizacija. Kako čez dan. Potem sva se slišala z bratom Matjažem. Nato sem pospravljala. Kuhala. Gledala televizijo. Šla na sprehod. Večerjala. Šla spat.
Dan za dnem.
Trpela, ko so me ljudje, ki niso moji prijatelji, spraševali, kako sem, mi govorili, da se mami zdaj ne muči več, da je tako bolje zanjo, da se je rešila, da bo sčasoma bolje, da čas celi vse rane, da me mami zdaj varuje, da moram biti močna zaradi otrok, da se moram zaposliti, da moram govoriti o tem. Kimala sem, kimala, da mi je skoraj odpadla vratna hrbtenica. Nisem jih želela užaliti, nisem hotela kričati nanje, da mi to nič ne pomaga, da je to navadno sranje in da se ni mami nič rešila. Umrla je! Ni je več! In ni hotela umreti, hotela je živeti! In da se bolj zaposliti ne morem, da se mi zdi, da moram žalovati, da moram jokati, da moram tuliti in ne biti močna. Da se moram zrušiti, da se bom lahko sestavila znova. Da moram pasti na tla, se poteptati z zemljo, s katero so zagrnili mojo mami in se dvigniti znova na svetlobo. Ker je umrla moja! Moja mami!

Tedne po mamini smrti, sem ugotovila, da mi je mami blizu, ko kuham, pečem, ko si perem lase. Takrat sem začela govoriti z njo. Najprej po tiho, da ne bi kdo mislil, da se mi je snelo, potem glasneje. Ugotovila sem, kako mi to pomaga. Kako mi odleže, ko ji lahko kaj povem, ko ji lahko rečem: “Ej, mami, da ti povem, kaj je rekla Lina zadnjič.” Pa je nekaj šlo skozi mene in me ogrnilo s sočutjem. Bilo je tako lepo, bilo je tako mirno.
Dolgo nisem šla na mamin grob. Nisem mogla. Zdelo se mi je, da tja ne morem stopiti in bala sem se nagrobnika, kjer je izpisano ime moje mami. Ko sem šla prvič, sem jokala vso pot do Krškega. Včasih sem hodila k mami na kosilo, zdaj grem k mami na grob. Teh misli se nisem mogla znebiti. K mami na grob. Kako je to možno?

Potem sem se privadila. Ko grem zdaj na mamin grob, počepnem na marmornato ploščo in jo pobožam. S prsti grem čez vsako črko njenega imena in popravim rože. Solze mi kapljajo brez nadzora.

Minilo je leto, minili sta dve leti, tri leta. Prišel je en božič, pa drugi pa tretji. Bolečina je dobila nežnejše robove, a praznina je ostala enaka. Globoka, temna praznina. Te praznine ne bom nikoli zapolnila. Ne morem je. Ničesar ni, kar bi lahko zapolnilo prostor, ki ga je imela moja mami. Ženska, ki mi je rodila, me vzgojila, mi stala ob strani. Kako naj bi kaj zapolnilo to mesto?

Ampak živim. Delam, ustvarjam, skrbim za družino, skrbim zase. Nikoli ne bom mogla preboleti smrti svoje mami, ampak pri tem ne bom umrla. Misli nanjo so nekaj najlepšega, nekaj najbolj svetega. Zaradi tega se je tudi rodila moja nova knjiga. Besedilo je nastajalo v mojih mislih vse odkar je umrla moja mami. To je bil najtežji, najhujši in najbolj brutalen poseg v moje srce do zdaj. Tri leta mamine bolezni, med katero sva si bili še bliže kot sicer, je opredelilo moj pogled na življenje, boj z boleznijo in žalovanje, ki je sledilo izgubi mami. Ta se je raku morala predati povsem izčrpana, ko je naredila vse, kar je bilo v njeni moči. Izguba mame in žene pa je močno ranila našo družino in nas za nekaj časa spravila na kolena. A ko potegnem črto, je to zgodba o ljubezni. O ljubezni med mamo in hčerko ter o moči, ki jo človek črpa iz sebe v najtežjih trenutkih.

Vsem, ki žalujete, pošiljam topel objem. Ker je to največ, kar lahko naredim. In je verjetno tudi najlepše, najbolj zdravilno in najbolj učinkovito. Objemam vas.

Mojo knjigo Da bi sladko zaspala lahko v prednaročilu kupite na www.kesar.si

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email