»A imam debelo rit v tej obleki?« ga vprašam, preden greva ven. Odpravljala sva se na prireditev, kjer bo veliko znanih Slovencev in veliko medijev. Za takšen dogodek se je treba obleči pragmatično. Ne smeš odkriti preveč, a gotovo ne premalo.
Po izkušnji izpred dobrega leta, ko so me na nekem dogodku fotografirali in napisali pod sliko, da pričakujem otroka in da žarim zaradi nosečnosti, sem še posebej previdna.
O, koliko čestitk, sva v tistih dneh dobila! Z možem sva se temu smejala, a jaz bolj grenko. Domnevna nosečnost me je namreč prizadela, vrgla sem stran obleko, v kateri so me fotografirali in iz prehrane izločila ogljikove hidrate. Ni se za šalit, res ne.
Zato je bilo vprašanje »A imam debelo rit v tej obleki?« kar na mestu. Mož si je dal glavo med dlani in rekel: «Joj, Alenka, nimaš debele riti.« Kritično sem se pogledala v ogledalu. Iz vseh strani sem se obračala in opazovala. Odločila sem se v hipu. »Preoblekla se bom.« Mož je zavil z očmi: »Lepa si, res si.«
»Ne počutim se dobro v tej obleki, preveč se me oprime, cel večer bom razmišljala samo o tem, kako sem videti v njej,« sem mu rekla in se preoblekla.
Moj pametni mož je sedel nazaj na kavč in dejal: » Ali ti ni jasno, da se na teh dogodkih ljudje ukvarjajo samo s seboj? Nihče se ne ukvarja s tem, kako so videti drugi, preveč so okupirani s tem, kako sami zgledajo.« Pogledala sem ga. » Ali se ti morda spomniš, kako so bili oblečeni ljudje na zadnjem dogodku, kamor sva šla? Se spomniš koga, ki je imel veliko rit?« Odkimala sem.
Tega mi ni povedal prvič. Morda sem ga prvič zares slišala. Pomislila sem na vse primere, ko sem se obremenjevala s seboj, s svojim videzom, s svojim počutjem, a ljudje okoli mene tega še opazili niso. Bilo bi krivično od mene, če bi v ta koš vrgla vse ljudi, a vedno bolj ugotavljam, da velja za večino.
To najbolje opazim, ko me nekdo vpraša, kako sem. Povem, naprimer, da zelo kašljam in da sem poskusila že vse domače pripravke. Preden povem do konca, mi, običajno, sogovornik reče:« A veš, da tudi jaz kašljam že dva tedna!« V hipu me odreže iz lastne zgodbe. Moj kašelj ni več tema pogovora, njegov kašelj je. Imam občutek, da naključnim znancem ni veliko do tega, da bi izvedeli, kako smo v resnici. Želijo pa povedati, kako so oni. Da to vem, je zame veliko olajšanje.
Ljudje želimo govoriti o sebi. Tako zelo osredotočeni smo nase. Na svoje težave, svoje življenje, svoje skrbi. Redko vidimo izven tega. Tudi zgodbe drugih ljudi vzamemo za osnovo svojih. Iščemo vzporednice, primerjamo. Če imamo podobno izkušnjo, nas pripoved nekoga drugega gane, če ne, gremo naprej.
Morda se ravnokar pogovarjamo z najbolj zanimivim človekom na svetu, pa tega ne bomo izvedeli, ker govorimo o sebi. Morda govorimo z nekom, ki je odkril učinkovitejše zdravilo proti kašlju. Morda govorimo z nekom, ki bi nam lahko pomagal z nasvetom glede posla, pa tega ne vemo. Ker govorimo o sebi. Ker so naše zgodbe nad vse.
Jaz, jaz, jaz. Moje, moje, moje.
Odkar se tega zavedam, veliko sprašujem. Na vprašanje, kako sem, odgovorim, da dobro in začnem spraševati. Ljudje imajo radi, da jih sprašujem. Počutijo se dobro, počutijo se pomembne. Zlahka se odprejo. Pripovedujejo. Ob koncu pogovora se dobro počutijo. A dobro se počutim tudi jaz. Veliko izvem o ljudeh, ljudje me zanimajo. Veliko različnih stališč, mnenj, izkušenj. Pridejo mi prav.
Ne počutim se več slabo, ko me nekdo prekine sredi stavka in začne pripovedovati svojo zgodbo. Časa je malo, zgodb pa veliko. Vsak človek ima občutek, da so njegove zgodbe, njegove izkušnje, njegove bolečine, njegovi otroci, njegova služba najpomembnejši, najbolj vredni pozornosti. In so. Res so. Tako mora biti.
Zato je čudovito, da imam prijatelje. Dragocene prijatelje. Prijatelji razumejo, poslušajo, znajo me postaviti v središče. In jaz znam postaviti njih.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi.