Dovolj sem stara in dovolj sem doživela, da lahko napišem naslednje: Moški si želijo, da bi jih njihove žene občudovale, ljubile in bile nasmejane. Da bi jih ob prihodu domov čakal poljub in nasmeh in ne slabe novice, v smislu kaj groznega se je zgodilo, odkar se nista videla. Moški si želi priti domov v miru, in se zaupati ženi, kaj se mu je zgodilo tisti dan. Če je v službi še posebej uspešen želi, da o tem ve tudi njegova žena.
Rad bi torej prišel domov v veri, da ga doma čaka prijazna klima. A mnogokrat ni tako. Ženske smo genetsko nagnjene h kronični bolezni, ki se ji reče: “Vse je slabo in zdi se, da bo še slabše.” Smo razvijalke posebnih zgodb, ki imajo za predznak tragiko. Ne vem, kako smo se s tem okužile, a si mislim, da nas je zelo veliko v istem peklenskem vzorcu.
Enako je s poskusi manipulacije, ki zvenijo nekako takole. “Nismo šli po kruh” Kar v resnici sporoča: ”Nisi kupil kruha!” “Še toliko perila imamo” pa pomeni: ”Zloži perilo!” In še ena: “Ne vem, kdo bo popravil odtok.” Pomeni kaj drugega kot:”A ti ni jasno, da moraš ti popraviti ta odtok?!” Nismo enostavne. In težko nas je razumeti.
Moški so veliko bolj preprosti. Radi bi imeli žensko, ki jih posluša, občuduje in ima poseben nasmeh samo za njih. Zato po svetu hodi toliko ljubic. Ker moški pri ljubici dobijo točno to, kar doma pogrešajo. Ona jih posluša, občuduje in se jim smeji. Ljubica mu daje občutek, da je pravi moški. Da je klen, pameten in krasen. In ta isti moški lahko ob vsem ljubi svojo ženo. Gre za občutek potrditve, sprejetja. Ta je v trenutjih šibkosti, ranljivosti mnogokrat močnejši od ljubezni, ki veže partnerja.
Vem, da ženske od moža želimo isto. Da nas posluša in občuduje. In nam reče, da smo zanj najlepše na svetu. Ampak zanimivo: nalepše se uredimo, ko gremo v službo ali zvečer s prijateljicami ven. Je res? Se kdaj posebej potrudimo za popoldneve in vikende z možem? Morale bi se.
Moja prijateljica mi je pred leti rekla:” Najpomembnejšo publiko imamo doma!” Prav je imela. Če grem od doma v ozkem krilu in visokih petah, sem lahko tudi doma urejena. Pomeni to, da doma nisem sproščena? Sproščenosti je več vrst. Razmišljam, da je meni najbolj pomembno, da se počutim varno povedati, kaj mislim, kako se počutim. To je zame sproščenost. In ne dejstvo, da imam na sebi razvlečeno trenirko in da si ne nanesem ličil.
Ampak to sem jaz. Želim ugajati svojemu možu Kamenku in želim se počutiti dobro. In vem, da si moj mož želi isto. To ne pomeni, da si ne dovolim biti v pižami ves dan, brez ličil in slabe volje. Seveda si dovolim. A v sebi čutim, da je moj mož moja najpomembnejša publika. Zanj sem rada lepa. Zanj sem rada nasmejana. Zanj se potrudim. Za mojega moškega. Ki ga rada poslušam, občudujem in sedim ob njem. Včasih se moram ugrizniti v jezik, da ne pride ven moje kronično obolenje, ko želim tarnati in jezikati, ko želim prevaliti nanj in ostali svet vse izgovore za svoja dejanja, ko mu želim že iz vrat zaklicati, da je pozabil odnesti smeti in da moram vse sama. Včasih mi uspe. Da se še pravi čas ugriznem v jezik.
Včasih pač ne. Vem pa, da to ne vodi v nič dobrega, razen v prepir. Česar si ne želim. Tako utrujajoče je. In največkrat neplodno. Moški niso komplicirani. Želijo si nas ob sebi. Želijo, da smo dobre volje. Želijo iti v miru na wc. Želijo gledati tekmo brez nerganja. Želijo, da jih v postelji počakamo in ne zaspimo pred njim. Želijo poljub, ko gredo in pridejo domov. Želijo občutek, da znajo poskrbeti za družino.
Če jim bomo znale dati ta občutek, bodo z nami ravnali tako, kot si zaslužimo. Njihove kraljice bomo. Ker bomo me ustoličile svojega kralja.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, junija 2017.