Prvič je zadišalo po jeseni, ko sva z mlajšo hčerko nakupili šolske potrebščine zanjo. Zvezki so tako dišali, da se mi je milo storilo za mojimi šolskimi dnevi in sem z navdušenjem opazovala mojo petošolko, kako skrbno izbira svinčnike, radirke, novo puščico in beležke. Držalo me je, da si tudi jaz kupim rokovnik ali nekaj bleščečega za v torbo, pa sem si premislila. To je bil njen dan. Po nakupu sva tradicionalno šli sami na kosilo, v restavracijo po njeni izbiri in na obvezen kos torte s sladoledom. Tradicija. Tako sladko diši.
Starejša hči bo letos maturantka. Ko to napišem, me stisne v želodcu. Moja generacija ni imela mature, ravno tisto leto ali še leto kasneje ni bilo mature, so delali nek preizkus, se mi zdi. No ja, ostal mi je neutemeljen strah pred maturo, strah pred neznanim in zelo se trudim, da ga ne bi prenesla na mojo hči. Mislim, da bi rekla prepozno na ta zadnji stavek.
Trudim se, da ju ne bi preveč dušila s skrbjo za šolo. Prvič zato, ker za to nimam nobenega utemeljenega razloga. Obe sta namreč uspešni v šoli in me ne vpleteta v šolske reči več, kot je to potrebno. Starejša je zelo odgovorna, vse ima pod nadzorom in ničesar ji ni treba reči, ji prigovarjati.
No, “tamala” je zgodba zase. Izjemno je bistra, a nič se ji ne da. No, res nič. Večkrat se zgodi, da pridemo do nedelje zvečer, ko si krtači svoje sveže umite lase in jo preseka, kot bi jo nekdo z mečem prebodel in zakliče:”Mami, jutri pišemo družbo!” Meni postane kar slabo. Mala najprej paničari, nato pa sklene, da je itak prepozno za učenje. Kar obrne se mi od groze. Pošljem jo po zvezke in jo začnem spraševati snov. Medtem, ko jaz švicam, se mala zvira na kavču, vmes malo joče, govori s povsem pobitim glasom ali pa ponavlja svojo mantro:”Ne znam, ne morem se naučiti, neumna sem.” Kar me še bolj podžge, da izgubljam živce.
Takrat običajno prevzame moj mož in me pošlje stran. Mala ve, da je šale konec. Poskuša se izviti in moleduje, naj pridem nazaj. A moj mož je neizprosen. Pošlje jo v sobo z zvezkom in ji da pol ure, da prebere snovi in še enkrat ponovi, preden se vrne. Odvleče se v svojo sobo, seveda zaloputne z vrati in v sobi najprej pet minut joče in stoka, da se ostali trije režimo pred vrati. Potiho, seveda, da nas ne sliši. Potem se loti učenja.
Po pol ure jo mož izpraša snov in kjer se ji zatakne, ji vrne zvezek in se mora vrniti nazaj v sobo. Še eno nerganje, jokanje in stokanje. Ko se vrne drugič, je že bolj samozavestna in ko snov obvlada, se ji obraz razjasni, da zažari kot sonce. Ponosno pride pome in pove, da stvar obvlada. Pripravim ji kakav, da vanj namoči piškot ali dva, ker se je tako izmučila revica in ji zmasiram nogice z dišečo kremo, da bo lažje zaspala. Zjutraj snov še enkrat ponovi in običajno dobi petico. A da je treba toliko drame? Ne izuči je. Naslednji mesec ista zgodba.
Ne razume matematike, pišejo pa naslednji dan. Takrat uporabim svojega očeta, nekdanjega učitelja. Po skypu se slišita in ji začne razlagati snov. Moj oče je mojster poučevanja. Tako dobro jo motivira in tako duhovito ji stvari razlaga, da se mala krohota, kot bi orehe stresala in pride iz sobe zadovoljna kot radio.
Meni srce nabija vsakič, ko pišeta matematiko, ker mi nikoli ni šla in mi je pustila grenak priokus. Ko mi mala pomoli zvezek, kjer piše: “Andrej ima 30 balonov. Žana mu jih je dala še 63”… se mi začne vrteti in čisto zares mi je slabo. Ne štekam. Preprosto ne štekam. S potnimi rokami ji rečem, počakaj sestro ali očeta ali očima ali pokliči dedka, samo mene, prosim izpusti. Res ne znam. Lahko pa ti spečem palačinke.
Jesen. Ki navleče tople nogavice in potegne pulije iz omare. Napolni škatle s piškoti in napolni koledar. Pripelje sošolce na čaj in odejo čez noge.
Mene preplavijo spomini in želja po šolskih stvareh. Kupim si bleščečo beležko in dva tanka flomastra. Pa nikomur povedat.
Kolumna je bila objavljena v septembrski številki revije Obrazi.