Preden sem dosegla pult v kuhinji, sem po svoje pomagala mami pri peki peciva. Posadila me je na pult, da so mi noge bingljale v prazno in mi dala kaj za mešat, za dolivat, valjat, skratka nekaj, da sem se počutila kot prva pomočnica. Z zanimanjem sem spremljala, kako je spretno razvaljala testo, zapomnila sem si, kaj je dala v nadev, kako hitro je mami mešala čokoladno kremo za mojo ljubljeno čokoladno rulado ter potrpežljivo čakala, da sem lahko polizala posodo s kremo, ki je ostala.
Ljubezen do peke sem negovala ter jo gojila skozi leta. Pri 13 letih sem svoji babici prvič sama spekla torto in do odhoda na fakulteto sem postala prava mojstrica biskvitov, ki sem jih spretno prerezala, navlažila in namazala z dobrimi nadevi, potem vso torto oblila z gladko, sijočo čokoladno glazuro in počakala, da se ohladi, preden sem jo razrezala.
Kot študentka nisem veliko pekla, razen čez vikende, ko sem prihajala domov. V študentski sobi namreč nisem imela pečice. Sem pa brala recepte, ugotovila sem, da me to pomirja. Kupovala sem si kuharske knjige, študirala recepte in si podčrtovala stvari, ki jih nisem razumela, da sem vprašala mami.
Ko sem dobila otroke, se je moja peka razbohotila. Pekla sem praktično vsak vikend vsaj dvakrat, pa tudi čez teden sem poskrbela, da smo imeli kaj sladkega za ob kavi. Svoje znanje sem morala pošteno nadgraditi, ko se je izkazalo, da je moja druga hči alergična na jajca in se mi je v hipu skrčil nabor slaščic, ki sem jih lahko delala. Na forumih sem dobila različne ideje, kaj lahko pečem brez jajc, še najbolj pa mi je pomagala mami, saj je bila pripravljena testirati različna peciva.
Tako sva postali mojstrici peke brez jajc, nikoli ne bom pozabila, kako sem pekla prve palačinke brez jajc, pa krhke pite.. ampak smo vedno vse pojedli. Da ne bi bilo preveč zapleteno, sem za vso družino pekla brez jajc, tega smo se tako navadili, da sem še leta po tem, ko hčerka ni bila več alergična, pekla brez jajc.
Zame je peka obred. Zjutraj pobrskam med sestavinami, ki jih imam in začnem iskati primerne recepte. Vznemirjenje začutim po hrbtenici in komaj čakam, da se lotim dela. Kuhinjo pospravim, očistim pulte, si pripravim glasbo, nadenem mamin predpasnik in začnem z delom. Recept običajno berem iz računalnika, zato imam posebno mesto za moj laptop, iz katerega odmeva tudi glasba.
Ko začnem, se v meni postopno razlije toplota. Čutim, kako vsakdanje težave zamenja vonj po vaniliji, kako tesnobo okoli srca prežene ropot mešalnika. Postajam bolj vedra, čutim, da sem povsem blizu mami. Mrmram ob pesmih, naredim kakšen požirek kave, večkrat preverim, če dosledno sledim receptu. Ko dam pecivo v pečico, pospravim za seboj, pomijem, pobrišem. Takrat se začne čarovnija. Iz pečice začne dišati. Kot čudežno se iz gornjega nadstropja zaslišijo koraki otrok, ki sprašujejo, kaj tako lepo diši. Mimo pride mož, ki me vpraša, če je še moj najljubši, kar pomeni, da bo prvi dobil v pokušino. Smejem se mu in obljubim, da bo dobil največji kos, če že ne prvega.
Ko je pecivo pečeno, pripravim kavo za naju in kakav za otroke. Pokličem jih k mizi. Sledi trenutek resnice. Če je za mizo tišina in se sliši le mljaskanje, sem naredila dobro. Kamenkova hči me večkrat poheca. Reče: »Ni dobro«, postane, nato pa vzklikne »Odlično je!« Smeje se s polnimi usti in dviguje palec v zrak. Moja mlajša hči reče: «Mami, super je!« Mož me božajoče gleda. Takrat sem res srečna. Odrežem si kos in poskusim, kako mi je uspelo. Neprizanesljivo okušam, kaj je dobro, kako bi lahko izboljšala. A običajno pojemo vse. Nič ne ostane. Še prej pa nekaj kosov odnesemo k prvim sosedom. Vedno pohvalita, včasih jesta z zaprtimi očmi, pove mož, ki jima odnese krožnik. To je meni tako lepo!
V teh dneh, tednih, mesecih, ko smo tako veliko doma, pečem še več. Peka je moja joga, moj kotiček miru in občutek, da bo vse v redu.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, novembra 2020.