Odkar pomnim, imam rada juho. Moji najzgodnejši spomini segajo v kuhinjo v Velikem Podlogu, kjer smo živeli v šoli, saj je bil moj oče učitelj 4. razreda. Bila sem čisto posebna deklica, saj sem šla domov iz šole, kar po hodniku, v copatih. Seveda sem zavidala vsem, ki so se pripeljali z avtobusom in so lahko zunaj še klepetali in se lovili, ampak jaz sem po hodniku pohitela domov in zavohala… juho. Brbotala je v velikem loncu. Če sem stopila na prste, sem videla korenček in zeleno, pa por in petršilj, pa meso seveda in kost. Nestrpno sem čakala, da se je skuhala in sem jo lahko jedla. Mami je za v juho naredila kašico ali rezance, ali pa cmočke. Komaj sem čakala, da mi je napolnila krožnik, ki je imela na dnu motiv kraljične in sem jedla tako hitro, da sem jo čimprej zagledala.
Juho sem se kmalu naučila kuhati tudi sama. Govejo, kokošjo, zelenjavno, kremno… in jo pridno ponujamo svoji družini, ko sem jo dobila.
Ko so otroci zboleli, ko so bili utrujeni, ko jih je kaj mučilo, vedno sem postregla juho. Juha je čudežna. Naravnost čarobna. Ko poješ nekaj žlic, se ti razlije toplota po želodcu, ki se prelevi po celem telesu. Tegobe kar minijo. Res.
Ko sem že mislila, da imam jaz juho res rada, sem spoznala svojega fanta Kamenka. Kamenko ima pa res rad juho! In to tako, da vam moram to opisati. Juho lahko je kadarkoli, tudi za zajtrk. Pri kosilu poje največji krožnik juhe na svetu in če jaz svojo ne pojem do konca, jo spije Kamenko. Zvečer, ko si naredi sendviče, pije zraven vročo juho. Takoj, ko pridemo v petek na Rakitno, kjer preživljamo vikende, potegne na plano največji možni lonec in pristavi za juho. Ki jo zvečer lahko seveda že jemo.
Juha rešuje telesne in čustvene težave. Dober krožnik, dobre vroče juhe premaga še tako težak dan in umiri srce. Enostavno dobro dene.
In sem šla malo pobrskat, od kod juhi takšen renome, takšna moč. To sem našla. Juha sega v sam začetek kuharstva. Praljudje so jo sprva kuhali v usnjenih mehovih. V meh so dali meso, zalili z vodo, nato so dali v vodo še razbeljen kamen. Tega so vsake toliko zamenjali, da je juha nenehno vrela. Tako so juho kuhali Indijanci v Severni Ameriki še v času, ko so jo začeli naseljevati belci. Kmalu pa so praljudje opazili, da je juha okusnejša, če ji dodajo kakšno zelenje. Tako je nastal ‘lonec’ ,v katerega so vrgli meso in vsakršno zelenjavo, ki je bila pri roki.
Vam povem, juha je rešiteljica. Je luč na koncu tunela. Diši po otroštvu, po mamini kuhinji. Prinaša toploto v telo in prinaša zdravje. Ko v hiši zadiši po juhi se zdi, da je vse v redu, vse prav.
Juhe vam želim. Dobre, dišeče juhe. Da se boste dobro počutili!