fbt

Moji strahovi

»Česa te je strah, mami?« me je vprašala mlajša hči. Počasi sem se obrnila k njej, globoko vzdihnila in se pošalila: »Koliko časa imaš?« Zasmejali sva se. »Ne, povej mi res,« je vztrajala.
»Najbolj me je strah izgube,« sem rekla in jo objela.

Sedeli sva na gugalnici, v pozno poletnem popoldnevu in jedli sladoled iz skodelic, ki so pripadale moji mami. »Zakaj si me to vprašala?« sem ji vrnila vprašanje. »Ker sem brala, da imajo vsi ljudje strahove in me je zanimalo, kateri so tvoji.«
Moji strahovi. Kot dolga roka, ki me stiska okoli prsi, in me spremlja vse od otroštva. Z nekaterimi sem se naučila sobivanja, z drugimi ne najdem skupnega jezika.

Ko sem imela komaj osem mesecev, sem ob nekem virusnem obolenju prenehala dihati. Oči mi je nudil umetno dihanje, mami se je tega dogodka spominjala kot najhujšega v njenem življenju. Rešilec me je odpeljal v bolnišnico, kjer so me obdržali kar tri tedne. V tistem času je veljala doktrina, da starši ne smejo obiskovati svojih otrok, ker jih s tem samo vznemirjajo. Tako sem kot majhna punčka bivala v bolnišnici sama, bila sem zelo nemirna, veliko sem jokala in želela zlesti s postelje, zato so mi rokice privezali na ogrodje postelje. Vem, to danes zveni tako kruto in brezčutno in nepredstavljivo… in tudi je, a tistega leta 1970 je stroka menila, da je tako prav.
Mami je očija vsak dan prosila, da sta šla do bolnišnice, čeprav je vedela, da vanjo ne bo smela, in je hodila okoli stavbe. Pravi, da je takrat izgubila leta življenja. Jokala je in ni mogla spati, težko je dihala. Imela sem samo osem mesecev, bila sem bolna, potrebovala sem jo, a do mene ni mogla. To je moralo biti zanjo peklensko težko.

Iz bolnišnice sem se vrnila spremenjena, sta mi povedala starša. Iz radostne in vesele deklice sem postala jokava in prestrašena, mami ni smela zapustiti prostora, ker sem vsakič mislila, da odhaja od mene.
Travma iz otroštva temu rečejo strokovnjaki. Ta travma je odločilno vplivala na moje življenje. Ob vsaki bolezni je trepetala zame moja mami, jaz pa sem se je oklepala čedalje bolj.
Z leti se je to umirilo, a nikoli povsem prešlo. Za menoj so številne psihoterapije, številni poskusi, da bi omilila to travmo. Naučila sem se živeti s tem prastrahom, da bom nekega dne enostavno prenehala dihati in naučila sem nadzorovati ta strah, ko gre za moje otroke. A ne povsem.

To je nekaj, kar je v meni. V stresnih trenutkih se povrne, kot znanka, ki nikoli ne odide. Ko je prvič zbolela moja prva hči, sem bila prepričana, da bo kar nehala dihati. V meni ždi ta velik strah, ta globok, intenziven strah, ki se je naselil v moji podzavesti.
Včasih me strah zagrabi s svojimi krempljastimi rokami in me stisne v kot. Takrat obmirujem in se čudim. Čudim se, kako je mogoče, da ima ta strah še vedno tako veliko moč nad menoj, pa je od tega dogodka minilo skoraj 50 let. Pa sem naredila vse, kar je bilo v moji moči. Poiskala pomoč, našla vzrok težavam, jih ozavestila, sprejela, dobila orodje, kako se jim lahko uprem. A ni bilo dovolj. Še vedno pride strah in me butne po glavi.
Večino časa miruje. Spi v meni. A ko se pojavi sprožilec, je takoj tu. Ob meni. In čeprav sem odrasla, zrela ženska ima vpliv name.
To zgodbo sem povedala svoji mlajši hčerki, ki ima 12 let. Dovolj velika je, da razume. Stisnila se je k meni in me objela z obema rokama. »Mami, vse bo v redu, nič hudega se nam ne bo zgodilo,« je dejala z odraslim glasom. Spustila sem glavo v njeno naročje. »Hvala,« sem zašepetala v njeno uho.
Pozibavali sva se na gugalnici poletja, mati in hči, vsaka s svojimi mislimi, vsaka s svojimi strahovi. Sladoled se je topil v prijetni toploti in brisal spomine.
To sliko sem umestila v misli in ji dala prednostni položaj. Da bi zakrila tiste misli, ki nimajo v mojem življenju več kaj iskati.

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi&Avenija, avgusta 2020.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email