sonce

Naužijmo se sonca

Med katere sodite vi? Med tiste, ki ste prepričani, da je korona virus ušel iz laboratorija ali med tiste, ki menite, da se je prenesel iz človeka, ki je zaužil premalo kuhanega netopirja na tržnici v Vuhanu? Obe opciji zvenita strašljivo in obe opciji sta po svoje bolni.

Bolni, če znanstvenikom »uide« virus in bolno, da kdo leta 2020 skuha in postreže netopirja.

Meni je povsem vseeno, od kod je virus prišel, moje misli so namenjene zaščiti pred njim in tudi nelagodju, kaj se nam zna pripetiti jeseni.

Kot nekdanja novinarka, specializirana za zdravstvene teme, sem v času karantente spremljala predvsem strokovnjake, ki jih zaupam. Poskušala sem ohraniti zdravo kmečko pamet in ne skakati na vsako besedo vlade, ki se je izkazala za precej neodločno in včasih celo smešno, ko se je videlo, da se ne morejo odločiti glede ukrepov, ki so jih sprejemali:

Maske ne, maske da, maske pogojno. Rokavice ne, rokavice da, rokavice pogojno. Razdalja da, ampak odpremo šole, čeprav razdalje otroci ne bodo mogli obdržati.
Kaj za vraga, torej?

Po zdravi kmečki pameti. Vsak posameznik mora biti samostoječ in samookrben. Ni druge. Ker se na jasna navodila ne moremo zanesti.

V času karantene sem izvedela, da sta za novim korona virusom zbolela dva moja znanca in moj prvi fant. Nekdanjemu fantu sem poslala sporočilo, skrbelo me je zanj. Imel je težek potek bolezni, več kot teden dni je preživel v bolnišnici. Neželeni učinki zdravila, s katerim so ga zdravili, so mu povzročili luknje v spominu in težave z govorom. Na srečo je to minilo, čeprav je kašljal še tedne po tem. Izkušnja, ki je ne bo nikoli pozabil.

Znanec, ki je okužil večje število ljudi, je bil prvi teden brez posebnih simptomov, zato je normalno hodil v službo. Nekega dne sem prišla v stavbo, kjer dela in ga zagledala na drugem koncu hodnika. Pritisnila sem stikalo za dvigalo in mu pomahala. Veselo mi je pomahal in se napotil proti meni. V tistem je prišlo dvigalo, zato sem mu zaklicala: »Se vidiva kasneje« in stopila v dvigalo.

Čez nekaj tednov sem izvedela, da je bil že takrat okužen in če bi se rokovala z njim…

Imel je zelo hud potek bolezni in bil dolge tedne na intenzivni terapiji.

Tretji znanec je za posledicami bolezni umrl. Njegov organizem, obremenjen s kronično boleznijo, se ni mogel boriti s korona virusom.

Vsako bolezen jemljem skrajno resno. Nič lagodnega in brezkrbnega ni v boleznih. Nisem ena izmed tistih, ki zamahnejo z roko in rečejo: Meni ne bo nič. Ali pa: Meni se to ne more zgoditi. Ali pa: Vsi pretiravajo. Samo prehlad je. Ali pa: Umrejo samo tisti, ki imajo pridružene bolezni.

Ti ljudje se po moje ne zavedajo, da je okužba s korona virusom težka in lahko pusti trajne posledice. Ne vedo, da te takšna bolezen oslabi za nekaj mesecev. In predvsem, da lahko kot prenašalci bolezni okužimo tudi tiste, ki lahko zaradi nje umrejo.

Do bolezni sem razvila strahospoštovanje. Preveč zgodb sem slišala, mnogim zgodbam bila priča in preveč intervjujev sem naredila s strokovnjaki, da bi si dovolila zamahniti z roko.

Odkar je težka bolezen vzela mojo mami, sem se prepričala, da niti najsodobnejša zdravila in postopki ne morejo pozdraviti vseh bolezni. In za njimi resnično umrejo tudi naši ljudje. Ne tisti, ki smo jih kdaj naključno srečali. Ampak naši ljudje.

Če pride septembra nov val, o katerem strokovjaki menijo, da bo zagotovo prišel, bomo bolj pripravljeni. O tem ni dvoma.

Nekaj smo se vendarle naučili. Ne samo o zaščitnih ukrepih. Temveč o tem, da so med nami ljudje, ki jim dol visi za okužbo in za dejstvo, da lahko zbolijo. In teh ljudi se bojim. Arogantnih ljudi.

Tako si bolj kot kadarkoli želim poletnih počitnic. Da si bomo odpočili in se naužili sonca. Si napolnili baterije in z distanco razmislili o tem, kaj se nam je zgodilo. Predvsem pa bomo pripravljeni na jesen, če in ko virus znova pride.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, junij 2020.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email