Ko je strta lepa ženska, se izza ličil pokaže bledica resničnosti in silijo v ospredje podočnjaki in postanejo oči žalostne. Takrat se vihravi kodri zravnajo in se pustijo speti na vrhu glave, skriti pred javnostjo in pred samim sabo. Takrat se lepa ženska pokrije z odejo in skrije obraz v mehko blazino, da bi pozabila na težke misli in boleča spoznanja. Takrat se pod odejo prikrade roka, ki jo objame in stisne k sebi tako, da skoraj preneha dihati. Takrat jo prižame k sebi moška dlan in jo poljubi s poljubi, ki umaknejo žalosti in dvome, ki narahlo posujejo obraz s pomladjo in ji dahnejo sonce na lica. Takrat smo lahko gole, razkrite in razbolele in takrat je to varno biti.
Smo namreč povsem nore ženske, ki tečemo za vozom in prekašamo ena drugo in samo sebe vsak dan.
Me nore, podivjane ženske, ki se borimo za to, da bi dobile priznanje moških tako močno, da smo razvrednotile to, kar resnično smo.
Me nore, divje ženske, ki žongliramo z vsemi obveznostmi v življenju in obenem nosimo visoke pete, šminko in imamo vedno sveže lase ter brezhibno kožo.
Me blazne ženske, ki smo si tako želele enakopravnost, da smo iznašle emancipacijo, ki se je izrodila in nam prinesla veliko slabega.
Namesto, da bi postale enake moškim, smo v mnogočem postale moški. Delamo fizične stvari, kot bi ne bilo naše telo narejeno za nežnejša opravila. Obsedeno se dokazujemo. Menjamo gume na avtomoblih, nosimo težke vreče iz trgovine in obenem otroke na hrbtu. Vrtamo luknje v steno in sestavljamo pohištvo. S čimer seveda ni nič narobe, če si tega želimo. Si?
Namesto, da bi bile ženske.
Namesto, da bi sprejele vlogo matere in žene in negovalno nalogo, ki jo prinesemo v svet in v naše družine.
Namesto, da bi se igrale s svojimi otroki. Komu se dokazujemo? Zakaj?
Namesto, da bi se z lastno pametjo in sposobnostjo zavihtele na visoke politične funkcije, smo prišli z željo po emancipaciji tako daleč, da so zapovedali ženske kvote in nas tako še bolj osramotili. Zdaj MORAMO biti v politiki, ker je črka na papirju tako rekla.
Ponosna sem, da sem lahko ženska vsak dan, v vsaki situaciji.
Ponosna, da stvari rešujem po žensko in da se ne trudim biti moški.
Ponosna, da se lahko zjočem, ko mi je hudo in da lahko ostanem doma, ko moj moški nosi opeke okoli hiše.
Ponosna, da mi moj mož odpre vrata v restavracijo in ne pusti, da bi nosila težke vrečke iz trgovine.
Ženska sem in tako ravnam. Tako čustvujem in tako živim. Nimam moških genov in ne znam stvari pogledati enako racionalno. Pogledam jih iz čustvene plati. In ne čutim potrebe, da bi se opravičevala, da po dveh porodih, hormonski terapiji in preveč hrane moje telo ni več takšno, kot je bilo. Ni, pa kaj!
Zakaj se moramo ves čas opravičevati, da nismo več tako vitke, nismo več tako fit, nismo več tako brezkrbne, da ne moremo več prežurati cele noči, da ne moremo več dočakati poznega filma, ker smo utrujene.
Moškim oprostimo vse. Sebi ničesar. Kot da so nas moški uročili s svojim vedenjem, višjimi plačami in močnejšimi mišicami.
Namesto, da bi bile hvaležne, da naša telesa lahko donosijo in rodijo otroke, da lahko zazibamo dojenčke v spanje, da lahko objamemo svojega moža s skrbjo in vročo juho, da lahko dišimo do blaznosti, ko ležemo poleg njih in primaknemo svoje jedrno telo k njemu.
Namesto, da bi bile samo in zgolj ženske.
Smo krhke in čustvene, razumne in osredotočene, odgovorne in ljubeče, pametne in ustvarjalne, čudovite in krasne. Kaj to ni dovolj?
Kaj še? Kam še? Pa saj smo na vrhu sveta! Skrbimo za svoje družine, rodimo otroke, se predamo svojemu možu, otrokom, družini, delu, prijateljem. Dokazano smo najboljše sodelavke, dokazano smo najbolj pragmatične, dokazano smo najbolj vdane, najbolj zveste.
Ženske, kraljice smo! Kraljujmo! Sebi in svojemu bogatstvu. Svojemu srcu, svoji družini.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, marca 2018.