V šoli smo imeli vsako leto sprevod Dedka Mraza. Ob bučnem vzklikanju je v dvorano vstopil Dedek Mraz z svojim spremstvom. Ob njem so hodile snežinke, srne, palčki, zajčki in medvedi. Dedek Mraz je sedel na oblazinjen naslanjač in spremljal program, ki so ga pripravili otroci. Na koncu pa je vsem podaril riževo čokolado in pomarančo. Kasneje, ko sem bila večja, še kakšno manjšo igračko.
Snežinke so bile najlepša dekleta na šoli. Oblečene v belo, s ljubkimi krilci, kot ga nosijo baletke, z angelskimi krili in s čarobno paličico v roki. Obraz so imele posut z bleščicami, ustnice namazane. Očarana sem bila nad njimi. Že novembra sem spremljala njihove priprave, kako so si pomerjale obleke, si posojale ličila in vadile mahanje. To se mi je zdelo imenitno. Z občudovanjem sem jih gledala, zdele so se mi nedosegljive. Sanjala sem, da bi bila tudi jaz snežinka v sprevodu Dedka Mraza, a me je bilo strah prositi učiteljico, ki je program sestavljala, če lahko vključi tudi mene.
Potem sem bila v 8. razredu in to je bila moja zadnja priložnost, da postanem snežinka. Zbrala sem pogum in vstopila v razred, kjer so tistega dne izbirali ekipo. Postavila sem se v vrsto in spremljala, kako je učiteljica delila vloge. Ko sem prišla na vrsto, me je učiteljica premerila s pogledom in pogledala ostala dekleta. “Še dobro, da si nekoliko višja,” mi je rekla, “ravno prav boš prišla.”
Nasmehnila sem se. Snežinka bom. Nosila bom belo krilce, bleščice na vekah in ljubke snežinke v laseh. Prepričana sem, da me bo potem opazil fant, ki ga skrivaj gledam že dve leti. Takrat sem v naročje dobila kostum. Oblila me je rdečica, v grlu sem začutila solze. Pogledala sem v kostum. Že res, da je bil bel. Ampak ni bil za snežinko. Bil je za medveda.
Komaj sem zadrževala jok. Slišala sem pritajen smeh iz kota učilnice. Dvignila sem glavo, se nasmehnila skozi solze in rekla:”Ravno to sem si želela. Medvedi so moje naljubše živali. “ Ponosno sem šla iz razreda, s kostumom medveda v rokah in zdržala do stranišča. Tam sem se zaprla v eno izmed kabin in jokala brez konca. Ko sem prišla domov, me je mami objela in stisnila k sebi. “Bodi najboljši medved, kar jih je kdaj hodilo ob Dedku Mrazu, mi je rekla.”
Ponoči me je preganjal kostum medveda in prepričana sem bila, da ga bom naslednji dan vrnila. A ga nisem. Nisem si upala priznati, da sem prizadeta.
Zato sem ga nadela in spremljala Dedka Mraza po celi občini. Vsak večer smo razveseljevali otroke v drugi vasi. Čisto rdeča od sramu sem bila, ko sem si morala nase nadeti glavo medveda. Samo oči so mi kukale ven. V kostumu mi je bilo zelo vroče, prepotena sem bila in ko so nam v vaseh ponudili piškote in sok, jih nisem mogla jesti, saj si nisem upala dati dol glave, da me ne bi prepoznali.
Snežinke so bile znova čudovite. Krasne, lepe in občudovane. Mi, medvedi, smo prišli v dvorano zadnji, otroci pa so kričali od strahu, ko smo vstopili. Čudovito.
Zadnji dan smo gostovali v naši šoli in eden izmed medvedov je zbolel. Kostum je prevzel fant, ki mi je bil všeč in ki sem ga želela očarati kot snežinka. Srce mi je zastalo, ko sem videla, da gre z nami. Še nikoli me ni bilo tako sram. Bila sem čisto tiho, stala sem daleč zadaj . Sredi programa, me je nekdo objel od zadaj. Obrnila sem se. Bil je on. “Ti si najlepša medvedka,” mi je rekel. Takrat sem zardela najbolj na svetu. Dobro, da ni videl. “O, hvala,” sem mu rekla. “Pa veliko lažje se pogovarjam s teboj, kot s snežinkami. Grozno so važne,” je nadaljeval in me osrečil bolj, kot bi si lahko mislil. “Ja, jaz ne bi hotela biti snežinka,” sem rekla in začutila sram. “No, hotela bi že, a me niso hotele,” sem mu rekla. Nasmejal se je in rekel:”A ni veliko bolje biti medved?” Pokimala sem. Se nasmehnila pod vročo glavo medveda.
Fant je bil nekaj tednov zares moj fant. Poljubil me je pred telovadnico in mi rekel, da sem lepa.
Res je bilo vredno biti medvedka.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, december 2018.