Čisto po tiho ponoči vstanem in bosa, ne da bi prižgala luči, stopam do kopalnice. Z dlanjo pobožam vrata obeh sob hčerk. Tako močno se zavedam dejstva, da bosta ti dve sobi nekoč prazni in bosta hčerki snovali življenje drugje. V svojih novih domovih. A dokler smo še v skupnem domu je ta moja nočna pot vselej ista.
Z najnežnejšimi koraki se dotikam tal in občudujem naš dom, v katerega sveti luna in mestna razsvetljava, ki meče čudovite žarke skozi mojo pot. S pogledom objamem prostor, kjer preživimo večino časa, ljubeče pobožam blazine na kavču in popravim prt na mizi. Ustavim se pred sobama mojih dveh deklet in religiozno pobožam vrata. Ne da bi razmišljala, si nesem roko k prsim in jo stisnem k srcu.
Vsak večer z istimi mislimi. Kako srečna sem, da ju imam še pod isto streho, kakšen privilegij jima je biti mami in kako silno se zavedam, da bodo ti časi minili. Ko bosta odšli po svoje in bom vedela, da sem vse naredila prav, da sem vse naredila dobro, da bosta odšli v svoj svet, v svoje življenje.
A do takrat bom upala, da bodo ti skupni časi trajali še dolgo. Da bom zjutraj slišala, kako vstane najmlajša, ko ima preduro in gre ljubeče pripret vrata v spalnico, da naju ne bi zbudila. To se mi zdi tako prijazno, tako srčno in čudovito, da poležim še nekaj minut, čeprav sem že budna, da bi njena lepa gesta dosegla namen. Potem vstanem in jo objamem, ko si dela zajtrk, tako odrasla je že.
Druge dni vstanem pred njo in ji pripravim zajtrk. Vključim majhne luči, da niso preostre za jutranje oči in vklopim televizijo, ki mehko poboža prostor. Naredim ji čaj, odrežem kruh in pripravim maslo in marmelado. Vse skupaj ji pripravim na mizo, da je vesela, ko vstane in me objame. Še posebej dobro se mi zdi, če imam palačinke od prejšnjega večera ali kos peciva, ki ga prihranim zanjo. Zadovoljno se mi nasmehne nad krožnikom. Malo poklepetava. O tem, kako sva spali, kako hladno je zunaj. Sedem na fotelj in jo gledam, vso lepo od spanja, vso lepo od noči, ki ji je dala energijo. Moja drugorojenka.
Uro kasneje vstane moja prva. Odraslo dekle je. Vstane energično, se odpravi v kopalnico z oblačili in pride urejena k zajtrku. Pripravi si kavo, si vanjo zameša žličko sladkorja in kapne malo mleka. Med zajtrkom brska po telefonu in odgovarja na moja vprašanja. Pobožam jo po laseh in jo poljubim. Nov delovni dan začenja, vzamem računalnik, kozarec vode in telefon in se lotim dela.
In vem, da bo prišla noč, ko bom spet po tihem vstala in z bosimi nogami stopala po našem ljubljanskem domu, da bom lahko z dlanjo pobožala vrata sob hčerk. In s tem pobožala svoje srce, ga umirila v neusmiljenem ritmu, v neusmiljenjem tempu, ga pomirila, ga zavarovala. Še smo pod isto streho. Še smo v istem domu. Nista še odleteli. Ne še. Še malo, še malo.
Naj še bedim nad njima tako od blizu. Naj še poljubim njuna obraza ob jutrih in ju stisnem ob večerih.
Naj se še ponoči srečna sprehodim po domu in zarotniško pokimam sobama, kjer spita moja največja zaklada.