Alenka in Kamenko pijeva kavo

Pa kaj je z vama narobe?

Z možem imava četrto obletnico poroke.

»Kaj mi boš kupil za obletnico?« sem ga sladko vprašala.
»Kupil? Bi kaj rada?« je s cmokom v grlu vprašal.
»Nič ne bi rada, zanimalo me je samo, če mi boš kaj podaril.«
»Nisem imela namena, a bi moral?«
»Seveda ni nič treba, a lahko bi.«
»Kaj boš ti podarila meni?«
»Hm, ne vem še.«
»Kaj potem sprašuješ mene, če še ti nimaš darila.«
»Jaz ti dajem najboljše, kar imam,« sem se zasmejala.
»In jaz tebi ne?« se je naredil užaljenega.
»Seveda, seveda. A darila bi bila vesela!«


Potegnil me je k sebi in me objel. Srečna sva, da sva se našla. Spoštljiva do tega, da nama je dana priložnost, da sva skupaj. Da sva uspela združiti dve družini v eno veliko razširjeno in da pogumno rešujeva težave, ko se pojavijo. In pojavijo se.
Z možem preživiva skupaj večino dni. Delava skupaj in doma sva skupaj. Če mora kdo kam oditi, natančno pregledava možnost, da greva oba. Če ne gre, se vmes slišiva, si piševa. Takšna sva. Tako nama odgovarja. Gotovo to ni za vsakega. Bližina predstavlja tudi izzive, več jih je, ker je bližine več. A midva sva rada skupaj. Tako zelo preprosto je. In kadar sva skupaj in ne sediva za isto mizo, si pošiljava sporočila, kot dva najstnika. In kadar mi je težko zlezem v njegovo naročje ali pa šepnem: «Objemi me.«
Če se komu od naju zavleče sestanek, ga drugi počaka, da greva skupaj na kosilo. Če imam naprimer cel kup opravkov, gre Kamenko rade volje z menoj, le da sva skupaj. Mnogi tega ne razumejo. Ker niso v takšnem razmerju, niso v takšnem ljubečem odnosu. A znajo podražiti ali celo nesramno reči:« Pa kaj je z vama narobe? Meni bi se utrgalo, da bi bil toliko časa s svojo.«
Midva se temu smejiva. Ker ni naperjeno proti nama. Je le odziv tega, kako se počutijo drugi.
Stvari med nama so preproste, če jih razumeva. In zelo zakomplicirane, če jih ne slišiva. Ne slišiva jih samo takrat, kadar jih ne želiva slišati.
Kadar se skregava, v mislih sestavljam vse, kar mu bom rekla, si pakiram stvari v potovalko in odhajam, da bi ga prizadela. A kaj res naredim? Običajno se opravičim, saj sem največkrat jaz tista, zaradi katere se prepirava. Ker znam sikati in biti sitna. Potem krivim hormone in vreme in nespanje in vse, kar mi pride na pamet, pa se mi smeji in odkimava in pravi, da sem nepoboljšljiva in doda, da se je tudi on v mislih odselil in ločil. Potem se objameva. Kamenko malo zadržano, ker je še vedno jezen, jaz se takoj ohladim in sem potem čisto v redu, pozabim na vse.

Kamenko potrebuje nekaj časa, da predela, a zdaj se je že navadil, da se pogovarja z menoj tudi v tem »vmesnem« času. Jaz se hitro razburim, a hitro pomirim.
Ne ljubi se mi pestovati jeze in zamere. Preveč rada se imam lepo z njim in preveč rada imam svoje počutje, da bi ga obremenjevala z jezo. Kamenko se mora malo nadihati, pravi, da se izjemno dobro kregam in da je to posebna sposobnost, ki jo imam. Da znam najti njegovo bolečo točko v trenutku in da znam vrtati do onemoglosti vanjo.
Tega se sramujem, a ko se razjezim, mi udari ta grda plat udari naravno. Pa si v glavi govorim: »Neeeehaaaaj!« A ne morem se ustaviti. Drežnjam in drežnjam vanj, pa vidim, da je prizadet, da se mi umika, a en hudič v meni ne preneha. Potem se prelomim in utihnem. V sekundi se mu začnem opravičevati, a je prepozno. Je že prizadet. Pojasnjujem mu in se opravičujem v nedogled.
Ko mi znova pusti v svoj intimni prostor, zlezem k njemu v naročje in mu povem, kako zelo ga imam rada in kakšna trapa sem. »Bodi raje tiho,« mi šepne spravljivo. Pa sem res raje tiho, samo ždim pri njemu.
Takšen odnos je velika redkost in tega se zavedava. Vsak dan, ne samo na obletnico poroke ali obletnico prvega poljuba. Ali na katerokoli obletnico. Vsak dan. In samo na naju je, da ga obdrživa.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi&Avenija julija 2020.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email