Kot vsak večer sva tudi sinoči govorila z očetom. Odkar je umrla mami, govoriva vsak večer. Skoraj brez izjeme. Govoriva o vsem, kar se nama je zgodilo tisti dan. »Danes sem spekel marmeladne rezine po receptu od mami,« je začel oče. »O, kaj res! Kako lepo!« »Sem se malo zaposlil dopoldne in sem se jih lotil, naredil sem jih z mamino ribezovo marmelado. Ko sem jo šel iskat v shrambo sem ugotovil, da je to predzadnji kozarec marmelade, ki jo še imam od mami.«
Sapo mi je vzelo nenadno in z vso močjo. Kot bi prejela udarec v trebuh in bi me zvilo v kepo. Telefon sem si pritisnila močneje na uho, prisluškovala besedam, ki so se mi vrtele po glavi. »Zelo rada imam mamine marmeladne rezine,« sem po tiho rekla. »Vem«, je rekel oči,« še posebej so dobre z ribezovo marmelado, tako dobro pokislijo.« Pokimala sem skozi zaveso solz, ki sem jih odmetavala z roko in si nos brisala v mehko črno majico, ki sem jo nosila. V potokih so tekle solze, ko sem pred očmi imela svojo mami, kako kuha marmelado v bluzi z ovratnikom in krilom na A, z belim predpasnikom in obvezno šminko na ustnicah. Videla sem jo v kuhinji, kjer je vključen radio, po možnosti s pogovornimi oddajami, ki jih je mami tako rada poslušala, medtem ko je kuhala. Okno je bilo odprto in med lonci se je vrtela kot balerina, enako mila, enako spretna, enako vitka in čudovita. Mešala je marmelado, vrela vodo za kozarce in pisala etikete za na kozarce. Videla sem jo živo pred seboj, da sem komaj uspela zajeti malo sape, da sem lahko nadaljevala pogovor.
»Kako sploh prenesemo, da je ni več?« sem vprašala očeta, najbolj človeškega med ljudmi. Najbolj prijaznega med prijaznimi. Med oče je človek, kot jih ni več na tem svetu. »Kako prenesemo, da je ni več?«
»Zaradi spominov, ki jo imamo nanjo,« mi je odgovoril, počakal, da sem nehala ihteti v slušalko. »Prav zaradi nje in spominov nanjo preživimo,« je nadaljeval.
Zaradi lepe, prelepe mami, ki je držala roke nad nami in nas vodila s svojo energijo. Ki nas je objela z dobrim in prinesla dobro na mizo, med otroke, med vse nas. S svojo močjo, s katero se je borila z rakom in ni klonila, tudi ko bi bilo človeško bolje kloniti. Ki si je nekaj tednov pred smrtjo zaželela, da bi ji oprali lase in je prišla domov frizerka, da sta ji z očijem oprala lase, frizerka jo je postrigla in jo navila. Da bi imela lepo frizuro, ker je vedela, da pripeljem svoji hčerki na obisk. Ni želela, da bi bila videti tako zelo bolna, kot je bila. Ni želela, da bi jo vnukinji še zadnjič videli z neurejenimi lasmi. Moja mami. Bojevnica.
Čudovita vila sredi kuhinje v Krškem, kjer so odzvanjale besede z radia in je vrela ribezova marmelada. Ki jo je nalila v kozarce in shranila pod odejo, da so se kozarci ohladili in jih zložila v shrambo, kjer je danes, tri mesece pred 5. obletnico njene smrti, samo še en kozarec njene ribezove marmelade.
In me je ta podatek potolkel po potolčenem srcu.
V času praznikov, ko še bolj pogrešam mami in se še bolj zavedam njene vloge, njenih niti, njene kuhinje, iz katere je dišalo najbolje, njene potice, njene pečenke, njenih piškotov. Njene lepote, ki jo je ustvarila iz vsega, česar se je dotaknila.
»Prinesel ti bom marmeladne rezine,« mi je rekel oči. »Hvala, zelo jih bom vesela,« sem mu dejala, tako ponosna in hvaležna, da jih je spekel, da je v njegovem domu, kjer je zdaj sam, dišalo po skupnih časih z mami. Da moj čudoviti izjemni oče premore toliko poguma, energije in volje, da gre naprej skozi življenje, spremlja moje in bratovo življenje, življenje vseh vnukov, njihovih otrok, spremlja življenje, kot je in nikoli ne klone, nikoli ne zastane. Živi in diha. Tudi za mojo mami, njegovo ženo, s katero sta bila poročena 54 let. Na silvestrovo sta se poročila, oba mlada, oba lepa kot filmska zvezdnika.
Moja starša. Ki poosebljata vse, kar sem tudi jaz. Kar je tudi moj brat Matjaž.
Očija bom danes prosila za recept za marmeladne rezine. Greh bi bil, če jih ne bi začela peči tudi jaz. Recept bom delila z vsemi vami. Da bo delček moje mami igral tudi v vaši kuhinji.