Tako dolgo sem poročala o zdravju, zdravstvu, zdravnikih in medicine, da sem ujeta za vedno. Za vedno sem prepletena z najbolj občutljivim in najbolj ranljivim področjem našega bivanja. Zdravje. Ki se dotika vseh nas, znotraj in zunaj, posredi in naravnost. Vselej.
Kot novinarka sem spremljala toliko različnih zdravstvenih tem, prisostvovala posegom v operacijskih dvoranah in spremljala zgodbe bolnikov. In niti za malo se nisem utrdila. Nisem dobila debele kože. Le še bolj ranljivo so me naredile. Le še bolj ponižno do zdravja in s strahospoštovanjem do dobrega počutja. Večkrat sem klecnila pred zgodbami, ki sem slišala, pred usodami, ki sem jih spremljala. O njih razlagala doma, nekdanjemu možu, kirurgu. Ki me je poslušal in rekel: “Alenka, če bi jaz tako razmišljal o vsakem pacientu, ne bi mogel delat. Ne smem razmišljati čustveno, ko sem v operacijski dvorani, jaz moram ostati zbran in racionalen..” Večkrat se spomnem njegovih besed in resnice, ki je v njih. In večkrat sem spomnem njegovih solz, ko se je kaj hudega zgodilo. A solze so bile prihranjene za dom.
Jaz gotovo nisem iz materiala za zdravnico. Razpadla bi. Enostavno bi razpadla. Pri vseh zgodbah, ki bi jih slišala, pri vseh zdravljenjih, ki se ne bi izšla, pri bolnih otrocih, pri žalostnih mamicah… Tega jaz ne bi zmogla.
To sem težko prenesla že pri zgodbah, ki sem jih delala. Ko sem snemala pričevanja o boleznih, izgubah in ozdravitvah. Sem jokala. To mojo rahločutno plat so dobro poznali moji kolegi, včasih mi je snemalec ponudil robec, preden sem vprašala, če ga ima. In s temi ljudmi, ki so mi zaupali svoje zgodbe, sem ostala v stikih, vsaj z nekaterimi. Včasih smo se slišali, si pisali. Zanimalo me je, kako so in če so ozdraveli. Za vedno bom nosila njihove zgodbe s seboj. Postale so neizbrisan pečat mojega življenja.
Zgodba Tonija Apohala. Toni je bil kantavtor iz Koroške. Imel je bolno srce in po dolgih letih čakanja se mu je uresničila največja želja: presadili so mu srce. S presajenim srcem je živel že nekaj let, ko sem stopila v stik z njim in se dogovorila za snemanje. K Toniju se je naša ekipa pripeljala 14. febrarja, na valentinovo. Toni nas je počakal v svoji družinski hiši z velikim pladnjem peciva, ki ga je nakupil v priznani slaščičarni na Koroškem. Postregel nam je sokove in kavo, dolgo smo debatirali.
Potem sva posnela pogovor. Tako prijeten, iskren in iskriv sogovornik je bil. Čisto nas je ganil s svojim pripovedovanjem, kako je z novim srcem zaživel svoje nove življenje. Po pogovoru smo še dolgo sedeli in kramljali, zaigral nam je tudi na kitaro in predstavil hčerko in sina. Poslovili smo se na pragu hiše in si pomagali v slovo. Z ekipo smo bili tako dobre volje, ko smo se peljali nazaj in naredila sem enega svojih boljših prispevkov. V uredništvu sem o Toniju Apohalu razlagala kolegom in prijateljicam, tudi prijateljici Špeli, ki ga je dobro poznala, saj sta bila iz istega kraja.
Naslednji petek je Špela prišla do moje mize in mi rekla, da mi mora nekaj povedati. Čutila sem, da novica ne more biti dobra. Rekla mi je, da je Toni Apohal umrl, medtem ko je prihajal s sprehoda, s svojim psom. Enostavno se je zgrudil pred domačo hišo. Nisem mogla verjeti. Samo zajokala sem. Čez nekaj tednov sem prejela pismo njegovega sina. Napisal mi je, da je bil oče izjemno ponosen, ko je gledal moj prispevek o njem in da je komentiral, kako lepo je zaokrožil njegovo življenje.
Tonija Apohala ne bom nikoli pozabila.
Niti male deklice Brikene ne. Bila je nekaj mesečna deklica, njena mati je bila begunka iz Albanije in pribežali sta v Slovenijo. Brikene pa je imela napako na srcu. Dolge tedne in mesece se je v Sloveniji zbirala pomoč za operacijo male deklice, ki brez posega na srcu, ne bi preživela. In bila sem edina novinarka, ki jo je sprejela njena mati in sem lahko z njo čakala na izhod operacije. Njena mama je bila skrušena. Sedela je čisto tiho in negibno ob njeni postelji, čisto bleda je bila in ni razumela niti besede, ki smo jo izrekli. Le stežka sem posnela pogovor z njo, za katerega sem verjela, da bo odprl srca ljudi, ko bodo videli nemočno mamo. In res je bilo tako. Zbralo se je dovolj denarja za operacijo, ki so jo uspešno izvedli srčni kirurgi Kliničnega centra. Mala Brikene je dobila drugo možnost. Gledala sem njeno mamo, ko so ji povedali novico, da bo hčerka živela. Klecnila je in objela roko zdravnika. Prizor, ki ga ne bom nikoli pozabila.
Še veliko obraz imam pred očmi, veliko zgodb in srečnih koncev. Veliko ganjenih pacientov, ki so hiteli pripovedovati, kako neskončno hvaležni so svojim zdravnikom. In veliko tudi takšnih, ki so obupani nad svojim zdravljenjem in ne vidijo izhoda. Zdravniki in zdravje. Tako črno belo in tako vmes. Vmes z vsemi čustvi, občutji in strahovi. S tesnobami in upanjem. Z energijo in svetlobo. Z vsem, kar nas dela človeške. Kar nas dela ranljive. Kar nas dela posebne.
V mojem srcu so vse, tudi zdravniške zgodbe, ostale zapisane. Večkrat jih potegnem na plano, jih uredim po obrazih in barvah in zložim v svoje spomine. Drugače gledam na življenje in moj svet, odkar sem spoznala vse te ljudi. Ljudi, ki so bili na robu in so se potegnili navzgor. Ljudi, ki so bili zgoraj in so padli. In jaz sem nekje vmes. Bogaboječa pred boleznimi in spoštljiva do zdravja.
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje, julija 2014.