Ko sem bila majhna, sem plesala v folklorni skupini naše podružnične šole. Majhna šola, nekaj kilometrov iz Krškega je bila nekaj najlepšega, kar se mi je na poti šolanja zgodilo.
S šolsko folklorno skupino smo vsako leto nastopali po tovarnah, ki jih je v občini takrat ,kar mrgolelo. Največkrat smo nastopali za dan žena. Takrat smo po tovarnah šli že zjutraj, v šolskem kombiju so nas odpeljali od ene do druge.
Plesala sem vlogo fanta, saj nam je pravih fantov primanjkovalo. Imela sem črn klobuk in hlače na naramnice. V začetku mi je bilo zelo nerodno, da sem plesala namesto fanta, a kasneje mi je bilo vseeno, saj so nas po vseh tovarnah pogostili s sendviči in sokom na slamico. V večjih tovarnah so nam dali tudi slaščice, doma pečeno pecivo, sočno in kremasto, da sem komaj čakala, da odplešemo svoje in sedemo za mizo.
V tovarniški dvorani se je trlo ljudi in rdečih nagljev. Mize so se šibile od hrane in rdečega vina. Direktorji v oblekah in razrahljanih kravatah so delili rdeče nageljne zaposlenim ženskam. Glasba je bila glasna in pogovori hitri.
Mi iz folklorne skupine smo sedli za manjšo mizo in potihem jedli sendiče s posebno salamo, rezino sira in narezano kumaro. Moje oči so gledale samo pladnje s pecivom: šamrole, kokosovo pecivo, čokoladna rulada, rumove kroglice, janeževi upognjenci. No, teh res nisem marala, sem pa oboževala krhke vanilijeve rogljičke.
Še danes se gledam na fotografijah, ki so obledene na robovih, kako rdeča lička sem imela in kako dobro mi je pristajal klobuk.
Takrat sem si nadvse želela čim hitreje zrasti, da bom tudi jaz dobila rdeči nagelj, ki mi ga bodo podarili pred vsemi zaposlenimi. Občudovala sem te rdeče nageljne, ki jih je vsako leto domov prinesla tudi moja mami.
Nagelj je dala v vazo, tisto, ki smo jo kupili v Steklarni v Hrastniku, kjer je moja mami včasih delala, ko je bila še rosno mlada. Lepa, ozka vaza je bila kot nalašč za rdeči nagelj, ki ga je domov prinesla mami, v beli bluzi in modrem krilu je prišla v kuhinju, potegnila vazo iz zgornje omare in natočila vodo za nagelj. Mami se mi je zdela nebeška, njen rdeči nagelj pa simbolj kraljevskosti. Moja kraljica mami je dobila krono.
Na kavo je povabila sosedo Jelko. Za mizo sta pili kavo in jedli piškote, jaz pa sem risala o in poslušala njune pogovore. O šefih, sodelavcih, možeh in rdečih nageljnih. Ponosno sem sedela zraven dveh odraslih žensk, dveh s krono.
Ko sem šla šla v 5. razred, sem se začela voziti v šolo, naša podružnična šola je bila namreč le do 4. razreda. Dobro sem deklamirala, zato so me v novi šoli vzeli v skupino, ki je šla nastopat v Domove za starejše in za naše mame, ki so prišle v šolo popoldne in zasedle vse prostore v večnamenski dvorani.
Recitirala sem Prešernovo pesem Hčere svet in zrla v oči naših mam. Takrat sem mislila, da je dan žena namenjen samo ženam in ne ženskam na sploh. Ženam, torej gospem, ki so bile poročene. »Dolgo bom morala čakati na prvi nagelj,« sem pomislila.
Čez nekaj let, ženske več niso dobivale rdečih nagljev. Bil je čas, ki je zavračal sledove preteklosti, ki se je sramoval rdečih nageljnev. Ženske so dvignile glave in zravnale hrbtenice in rekle, da nočejo več rožic za dan žena.
»Saj sem vedela, da je jaz ne bom nikoli dobila,« sem si povedala. Otroške sanjarije so se razblinile.
Ko sem nekega dne v gimanziji prišla iz šole, je v moji sobi stal oči. Obrnil se je k meni in mi podaril rdeč nagelj. Presenečeno sem ga pogledala. »Rdeči nagelj je lep cvet, lepo bo pristajal tvoji sobi, ki ima rdeče pohištvo,« mi je rekel in dal nagelj v ozko vazico.
Objela sem ga sredi moje majhne sobice. »Čestitam ti ob dnevu žena,« mi je rekel. »To je pomemben dan za vse ženske.«
Od tistega leta vsako leto dobim rdeči nagelj. Ali od očija ali od moža ali od prijateljic ali pa si ga kupim sama.
V spomin na vse kraljice tega sveta, ki se zberejo za mizo, polno slaščic in dišeče kave.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, marca 2020.