Zelo, zelo dolgo sem spremljala zdravstveno politiko. Tako zelo dolgo, da se mi je vtisnila globoko v moje življenje. Morda, preveč globoko.
Jo premetavala po mislih, jo analizirala, delala prispevke o zdravstvenem sistemu, o pomanjkljivostih, o napakah, čakalnih dobah. O zgodbah bolnikov, ki so mi segle do srca.Z ekipo sem spremljala večje in manjše operativne posege, prisostvovala presaditvi organov, bila zraven, ko so srčni kirurgi delali operacijo na odprtem srcu. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko začne delovati zunaj telesni obvod in se srce v prsih ustavi. Onemela sem. Onemela.
Gledala sem rekonstrukcijo dojk, zahtevno operacijo obraza… Rada sem hodila v operacijske dvorane in spremljala tiho, usklajeno delovanje kirurških ekip. Se čudila nad zbranostjo in mirnostjo kirurških rok in brez diha opazovala, kako se bo poseg iztekel.
Snemala sem izjave svojcev, ki so s hvaležnostjo govorili o čudežnih kirurških rokah in videla solze v njihovih očeh. Videla sem ganjenost in srčno zahvalo.
Doživela sem zdravniške napake in znova solze v očeh svojcev. Drugačne vrste solza. Videla obžalovanje zdravnikov in čutila jezo in bolečino najbližjih.
Ker sem imela moža kirurga, sem videla njegovo plat zgodbe, ki jo je prinašal domov in mi razlagal o težkih operacijah, izgubah bolnikov in pomanjkanju denarja za opremo. Pripovedoval mi je čustvene zgodbe svojega delovnika, pripovedoval o majhnih in velikih zmagah. O delovniku brez kosila, brez počitka. O dnevih in nočeh brez spanja. O težavah, ki so neizbežen del tega poklica.
In sem bila na pol poti. Med tistim, kar sem doživljala sama kot novinarka, ki se ukvarja z zdravstvom in medicino in med zasebno zgodbo zdravnika, s katerim sem si delila življenje. Velikokrat me je bolelo poročanje kolegov novinarjev, ki so na tnalo z imenom in priimkom pribijali zdravnike in vedela, da je resnica nekje vmes. Bolelo me je površno poročanje o zdravstvenem sistemu in načinu dela, ko pa sem iz domače izkušnje vedela, kako delajo.
Pa ne vsi. Da ne bo pomote. Ampak večina dela dobro. Dela predano. Dela s srcem. In glavo. In ne jemlje podkupnin. Ne jemlje denarja v kuvertah, ne prejema zlatih palic, ne hodi na razkošne simpozije v eksotične kraje. Večina dela tiho in z vsemi močmi. A te zgodbe niso zanimive. Zanimive so tiste, ki štrlijo iz povprečja in mečejo slabo luč na vse. In vem, da obstajajo. Da so resnične. In me bolijo prav tako kot vse druge. Še več, pomilujem vse tiste, ki delajo nepošteno. Pa ne le v zdravstvu. Tudi v novinarstvu. In v vseh ostalih poklicih.
In ta slaba luč, ki pade na najobčutljivejši del tega sistema, boli najbolj. Zdravniki so tisti, ki jim zaupamo v roke svoje zdravje, mnogo jih zaupa svoje življenje. In ko se pokaže umazanija pri tistih, ki bi morali po Hipokratovi prisegi skrbeti za dobrobit vseh nas, je rana globoka. In deroča.
In vsi tisti, ki so jim zdravniki vrnili življenje, jih rešili iz peklenskih rok onstranstva vedo, kako neprecenljiva je pomoč tistih, ki nosijo bele halje. In vsi tisti, ki so zaradi zdravniških napak izgubile svoje ljubljene vedo, kako peklenske so roke, ki so vzele njihove najdražje.
Rada imam medicino. Ko sem odraščala, nisem nikoli mislila, da me bo tako zelo zanimala. Ko sem kot novinarka dobila v roke poročanje o tej temi sem spoznala, kako zelo me zanima. Kako strastno sem spremljala vse te posege, se poučila o postopih, o zdravljenju. Kar naenkrat so pod moje priljubljene strani na spletu prišle tiste, ki poročajo o novostih v medicini, o novih posegih, o novih tehnikah. Prebirala in srkala sem vase vse, kar se je dalo. In ustvarjala svet, ki mi je pomagal pri mojem delu.
Med zdravniki imam nekaj prijateljev, s katerim si delim to življenje, veliko znancev. Poznam njihov način dela, vem, kam sežejo in kam si želijo. Poznam njihove frustracije in čutim njihovo bolečino, ko se med prvimi novicami pojavijo umazanije iz zdravstva.
In prav ta, tako cenjeni, a v tem času tako preklet poklic je tisti, ki ti lahko pomaga na poti do ozdravljenja. Je tisti, ki nudi uteho in upanje. In je tisti, ki bi mu morali vsi zaupati.
Časi za besedi upanje in zaupanje pa so, za nekaj časa, minili. Pa ne le za zdravstveni sistem. Za vse odtenke tega ustroja, ki ga živimo. Afere in umazanije so zamenjale spoštovanje do tega, kar ljudje počnejo. Pojavil se je dvom o vsem. Tako velik dvom, da je postal urbana šala. Malo ljudi še zares verjame in zaupa.
Zdi se mi, da bo treba najprej spet zaupati samemu sebi. Zaupati temu, kar smo in kar počnemo. Le to je pot do tlakovanja novega zaupanja.
Kar pa se zdravnikov tiče. Če niste zadovoljni s svojim, ga zamenjajte. Če mu ne zaupajte, si poiščite novega. Tu so. Večina strokovno kvalitetnih in človeško naklonjenih. Ne bojte se poiskati novega. Ne bojte se zameriti svojemu zdravniku. Raje pridobite zaupanje v drugega.
Vso pravico imamo v svojih rokah. Tudi pravico do zdravja. Le sezimo po njej.