Panika me zagrabi, ko preberem motivacijske stavke v smislu: »Izkoristi dan! Živi za danes, ne razmišljaj o jutri! Živi danes, kot da je tvoj zadnji dan. Živi vsak dan v svoji popolnosti!«
Razumem, kaj to pomeni, razumem ozadje teh stavkov, ampak KAJ TO KONKRETNO POMENI? Kakšen naj bi bil moj popolni dan? Dan, ko bi ga zaužila v popolnosti? Kaj vse bi počela, kam bi šla, s kom bi bila?
Ko ležim na kavču in prestavljam televizijske programe, si mislim, da to gotovo ni takšen dan. Da verjetno dan, ko sem pomivala po tleh in preoblačila posteljnino in skuhala dva menija za kosila, verjetno ne spada pod »izkoristi dan«. Dan, ko sem bila cel dan med elektronsko pošto in skakala po opravkih, sem prepričana, da ni moj najpopolnejši dan.
Kako naj torej živim, da bom ponotranjila te besede, ki mi včasih skočijo pred oči in me prisilijo, da razmislim o svojem življenju. Ga živim dovolj polno? Ga živim, kot bi bil to moj zadnji dan? Izkoriščam svoje talente? Obiskujem dovolj svoje domače? Se dovolj družim s prijatelji? Berem dovolj? Si širim dovolj obzorja? Potujem dovolj? Govorim dovolj svetovnih jezikov? Spoznavam dovolj novih kultur? Se učim novih jedi?
Na vse je odgovor ne. Nič od tega ne počnem dovolj. Nekaj od naštetega sploh ne počnem. Večkrat pustim, da dnevi stečejo mimo in se ne zavem, kdaj je nastal večer. Pogosto ne naredim ničesar pametnega tisti dan. Samo grem skozi.
Se zgodi, da gledam res trapaste serije, od katerih ne bom osebnostno zrastla in brkljam po socialnih omrežjih več, kot bi bilo spodobno. Z možem večino časa preživiva skupaj doma in le redko kam greva. Ne potujeva veliko in najraje imava pogled drug na drugega. Ko kam greva, sva navdušena, a potem sva znova najraje doma. Drug z drugim. Od jutra do večera. Vsak dan.
In poslušava smeh otrok ter glasno glasbo iz njihovih sob. Dobro se nama zdi in spogledava se z ljubeznijo. Kuham velike količine hrane in pečem sladice, da se praši za menoj in v naši hiši diši po dobrem.
Ko na vrv, ki gleda na gozd, obešam drugo oprano žehto tistega dne in se vame obregne mokra dišeča majica, me spreleti občutek lepega. Ko se zazrem v pravkar pomita tla in je zložena vsa posoda na pultu, me preveva občutek miru.
Ko zlezem izpod tuša na kavč, kjer me čaka moj mož, in se privijem k njemu in mu v roko potisnem daljinca, sem srečna in zadovoljna ter lepa in mlada. Najdeva film in se udobno namestiva. Glasovi v hiši počasi potihnejo in ob strašljivih prizorih se skrijem v njegovo ramo. Popolnost.
Ko pošljem sporočila prijateljicam in jih okrasim s srčki in dobim nazaj prav toliko srčkov in izrazov ljubezni.
Ko si z očetom, po rednem večernem pogovoru, poveva, kako močno pogrešava mami in kako rada se imava.
Ko me na nočni omarici čaka napol prebrana knjiga, ki me tako pritegne, da sanjam o njej.
Ko si navijem lase in imam res lepe kodre, ki poplesujejo na mojih ramenih in spominjajo na poletne valove.
Ko se stisnem k otrokom in pogledam z njimi video, ki jim je trenutno všeč in naredim nekaj plesnih korakov z njimi.
Ko se poljubiva z možem tik preden zaspiva in se celo noč dotikava. Popolnost.
Če dobro pomislim. Živim točno tako, kot pravijo motivacijski stavki. Živim v popolnosti danes. V svoji popolnosti. V svojem ritmu, s svojimi ljubimi. Ne bi si želela, da bi bili dnevi drugačni. Ne bi hotela, da bi karkoli zmotilo mojo popolnost. Ne bi prenesla, da bi dnevi dišali drugače, kot dišijo.
In želim si, da bi bili tako popolni, tako izjemni, tako lepi in tako moji še zelo dolgo. Vse do konca mojih dni.