Poznam Nino, Petro, Katarino, Sabino, Heleno. Vse to so mame, ki so izgubile otroka med nosečnostjo ali v prvih mesecih otrokovega življenja.
Od blizu in od daleč sem začutila njihovo izgubo, si jo nesla k srcu in jo držala v naročju. Čutila sem nemoč in strtost, čutila dno, brezup, jezo, čutila, da se je z izgubo enega življenja končalo tudi življenje drugega. Upanje na življenje, kot bi lahko bilo. Življenje, v katerem je sijal obet srca njihovega otroka ali sijoče srce že rojenega otroka.
Ko sem bila še zelo mlada, je umrl moj bratranec Marko. Veter se je zaletaval v naše obraze, ko smo ga pokopali v beli krsti. Ves čas sem gledala njegovo mamo. Gledala njen lepi, mili obraz, njene roke, ki so stiskale nepregledno množico dlani in njene povsem mirne oči. Oči, v katerih je ugasnilo življenje. Življenje njenega otroka. Bila sem premlada, preveč prestrašena in preveč krhka, da bi si upala v njen objem. Samo gledala sem jo. Tako lepa ni bila še nikoli. Tako dostojanstvena, tako čudovita je v prsih skrivala zlomljeno, ubito srce.
Stala sem ob grobu, poleg svoje mami, ki mi je roko stiskala do bolečine. Stiskala, da me je peklo, a roke nisem odmaknila. Stiskala me je, kot da gre za moje življenje, za najino življenje. Vedela sem, zakaj me tako močno drži. Vedela sem, kaj pomeni ta prijem. Vedela, da moram ta prijem zdržati, da moram držati svojo dlan v dlani svoje mami. Ker sva skupaj. Ker stojiva druga ob drugi in se drživa za roke. Na najbolj žalosten dan.
Ko sem se skozi leta soočila s smrtmi otrok znank, kolegic in prijateljic, sem hitela domov. Kot blazna sem hitela domov stiskat svoji hčerki, se vreči v njuno naročje in ždeti v vonju in toploti, ki ga premorejo le otroci. Jokala sem v njune lase, v njuna lička, v njuno srce. Govorila sem hitro in v paniki, sedela z njima na tleh in zlagala kocke do poznega večera, da bi ustavila tok brezupnih, nemočnih misli, da bi naredila prostor v mislih na strašne, strašne novice. Da bi lahko doumela, da bi lahko ponotranjila, da bi lahko bila v oporo.
Tem čudovitim, pogumnim, lepim mamam, ki so prestale nepredstavljivo, ki so šle skozi pekel in se vrnile na zemljo, da bi hodile po poteh svojih zemeljskih otrok in otrok, ki jih gledajo z zvezd. Da bi sijale zanje, da bi dihale zanje, da bi videle stvari zanje. Ker jim bodo o tem pripovedovale, ko se bodo z njimi spet srečale. Tam pod obokom sijajnih, najlepših zvezd si bodo prepletle prste z njimi. Jim povedale vse. Otroci se bodo smejali in se stiskali v njihovih naročjih, iz katerih ne bodo šli nikoli več.
Ne verjamem, da sem bila tem mamicam kdaj v oporo. Da sem kdaj lahko rekla ali storila kaj takšnega, kar bi ublažilo, omehčalo, otopilo neznosno bolečino, ki se iz srca razrašča po telesu in mislih. Ne verjamem, da zmore kdorkoli reči karkoli smiselnega, kar bi za vsaj nekaj časa pregnalo bolečino, strah, obup in brezup.
Mame, ki so doživele najhujšo izgubo svojega življenja, pa so v oporo meni. V podporo so mi, v vsakodnevni poduk. So kot spomenik najsilnejše ljubezni, so kot najsvetlejše sonce na poletni dan, so kot opomnik življenja. Dotikajo se nas s spomini na svoje otroke, dotikajo z ljubeznijo, ki je prešla ta svet, z močjo, ki nas presune, z upanjem, ki nas ogrne. Mame, ki so preživele najtežje na svetu, mame, ki so se morale posloviti od svojih otrok, jih pospremiti v onstranstvo in se vrniti na zemljo. Po kateri stopajo z zlomljenim srcem, a to srce je polno ljubezni in ta ljubezen celi srce. Celi ves svet.
Mame preživelke. Ki premorejo dovolj ljubezni, da bodo živele. Da bodo preživele. Ker so povezane s čarobnimi silami, ki jih imajo samo otroci. Z zvezd so jim vrgli nevidne niti atomskih razsežnosti, ki jih držijo, da ne klonijo, da ne obupajo. Smehljajo se jim in se prikradejo v sanje, jih v sanjah močno objamejo. Zvezdni otroci.
Izražam spoštovanje vsem očetom, ki trdno držite svoje žene, ki trdno držite svetove, ki ste jih zgradili. Ki ste v zemljo močno zakoličili mejne kamne, do koder gre lahko bolečina in kje jo boste držali stran. Ki ste objeli svoje vse in jih ne izpustite iz objema. Ker čutite, da je še življenje za vas. Ker veste, da je še vredno živeti. Da še vzhaja sonce in da sonce še poljubi nebo ob večerih. Vam očetje, ki govorite o svojih otrocih in pripovedujete svetu, kako izjemni so bili.
To je moj poklon vsem vam, dragi starši, ki ste prestali nepredstavljivo in se vrnili v življenje. Vsem vam želim priti blizu in vam povedati, da ste zame superjunaki sveta. Ste dan in noč in ste opomnik najhujše bolečine. Živite med nami, dihate in hodite, govorite in se niste vdali. Ker si tega vaši otroci ne bi zaslužili.
In vaši otroci so ponosni na vas. Jih vidite? Jih čutite med nami? Tu so, ves čas so tu. In nikoli vas ne bodo zapustili. V vaših srcih bodo živeli do konca dni.
To besedilo sem prebrala na v parku zvončkov, na pokopališču na Žalah, ob Mednarodnem dnevu otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu na vabilo društva Solzice.