Kako te lahko spodnesejo spomini. Kako lahko ena pesem, ena sama pesem, v trenutku vrne vse tiste občutke, ki so se zdeli pozabljeni, zakopani nekje v globinah. In ena sama melodija prebudi spomine na takšen silovit način. In vse, kar lahko storiš, je, da se jim prepustiš.
Tako živo, tako jasno sem ob pesmi “Ulice jorgovana” videla svojo mamo. Kako se je vrtela v kuhinji z nasmehom, z veseljem in lahkoto, kot bi počela nekaj najbolj naravnega.
Spomnim se, kako je pela to pesem, si povečala jakost na radiu, zapela refren.
Ob tem je v kuhinjo stopil oči, jo prijel za roko, začela sta plesati, zraven sta pela. Še se vidim, kako stojim na vratih kuhinje in se jima smejim, ponosna, da imata starša bližino, da imata ples, ki ju združuje, da imata svoj svet.
Danes sem ju zagledala v svojih spominih, tako blizu sta bila, kot da sta tu, tik preden so mi prinesli kosilo v eni izmed restavracij. Pesem je bila v ozadju, tiho, a je vseeno preplavila prostor. Trenutek je bil tako živ, tako poln čustev. Kot da sem spet deklica, ki je opazovala njune gibe polne ljubezni. Njun ples sem oboževala. Zasanjano sem zrla v usklajen plesni par, ki se je s toliko lahkote gibal na plesiščih, kamor sem ju spremljala kot deklica ali kasneje kot odrasla. Običajno sta očarala obiskovalce, da so ju spremljali med plesom in jima na koncu zaploskali. Osebje hotela v Krškem, kjer so imeli pogosto plese se še danes spominja mojih staršev med plesom, z nostalgijo mi pripovedujejo, kako sta lebdela na plesišču, kako usklajeno sta plesala.
Če zaprem oči, ju vidim med foxtrotom, mami ima glavo nagnjeno rahlo nazaj, krilo se ji vrti okoli nog, oči nikoli ne izgubi plesne drže.
Plesalca skozi življenje. Moja starša.
Plavi veo, zlatna žica
nježan vjetar, mnogo ptica
raspukla se svaka grana
nad ulicom jorgovana
(Darko Domijan)
Tekst je iz knjige “Še znam vrteti pedale”.