Zleknjena na ležalniku na čudoviti plaži opazujem morske valove. Prijetno pihlja in ravno ta veterc je razlog, da sem še pod senčnkom na ta vroč poletni dan. Razmišljam, kako rada imam morje in kako se ga veselim. Obožujem ga, bi bil boljši izraz za to, kar čutim do morja in vsega, kar predstavlja.
A obenem nisem morska deklica, kot bi si želela. Na morju nisem videti najlepše na svetu. Ker sem zelo bele polti, sem po nekaj dneh na morju rdečkasta. Kljub temu, da se na polno mažem s kremami za sončenje, imam rdeč nadih po koži, tudi po nosu.Nimam zagorele, sijoče polti, kot jo imajo junakinje v knjigah in punce v prvi vrsti ob morju.
Ko si zmočim lase, mi ti visijo z glave. Videti sem, kot bi me namočil dež. Imam čisto ravne lase, ki se mi oprimejo glave. Tudi, če si lase krtačim, kot lepotica, ki je ležalnik pred menoj, to nič ne pomaga. Ostanejo tesno ob glavi. Seveda si jih spnem in tako ostanejo ves čas morja. Speti v figo ali čop.
V vodo redkokdaj skočim, običajno grem v vodo peš. Poskušam ne zganjati panike, če je voda hladna. Ne potapljam se in ne znam plavati delfina, ki bi ga občudovali iz plaže. Plavam žabico. Lani sem prvič gledala pod vodo. Bila sem osupla, da je to mogoče. Mislila sem, da brez očal za v vodo, ne smeš odpreti oči.
Mož me je naučil, da znam -po novem -v vodo tako, da elegantno skočim vanjo. No, ne vem, koliko elegantno je to videti, a meni ni všeč, da mi gre voda v nos, ušesa in oči in da mi potem teče iz nosu, kot smrkavki.
V morje grem vedno s copati za v vodo. Ne prenesem, da me pika v podplate in ne prenesem, da bi se moji podplati dotikali morskega dna. Ne sprašujte, prosim.
Znam sicer skočiti na glavo v vodo, a se le včasih odločim za ta kaskaderski manever.
Ko pridem iz vode, si grem preoblečt kopalke. Vedno. Ne prenesem namreč občutka mokrih kopalk na sebi. Spretno se preoblečem, pokrita z brisačo, ali pa grem v garderobo. Potem se pol ure “naštimavam” na ležalniku. Biti moram povsem v senci. Premikam ležalnik, senčnik, se namažem s kremo, spenjam lase. Ko se končno umirim, vidim pred seboj temnolaso žensko, ki ima lase do pol hrbta. Še mokri so videti čudoviti. Na križu ima -namesto diskus hernije- kot jaz, nor tattoo. V majčkenih črnih bikinkah pride iz vode in se uleže. Ne da bi si preoblekla kopalke!
V ušesa si dene slušalke in si namaže ustnice s šminko. Videti je kot diva. Jaz sem videti kot nemška turistka. Blond, bela, preoblečena v suhe kopalke.
Ob mojem ležalniku je steklenica z vodo, v torbi pa pripomočki za prvo pomoč na plaži: kreme, vazelin, glavnik, knjige, telefon, sadje. Sama sebi grem na živce, ko ravnam brisače in zlagam kopalke na sonce, da bi se posušile in pod ležalnikom lično poravnam japonke. Pa ne samo svoje. Tudi od otrok.
Da je mera polna, ne morem spati. Ne vem natančno zakaj, a misli imam razburkane in telo utrujeno od silnega plavanja. Preprosto ne morem spati, če ne spim doma.
Tako imam poleg rdečice po obrazu, tudi temne podočnjake in prepričana sem, da sem zabuhla od vročine.
A morje obožujem najbolj. Z otroki počnem neumnosti v vodi in se smejem na ves glas. Pojem velike količine sladoleda in uživam v vsakem požirku kave, ob katerem gledam morje. Ker ne morem spati, ponoči preberem veliko knjig in pogledam zamujene serije. In zjutraj sem prva, ki odpre oči in zakliče:”Na morju smo!”
Tako vam. kot nemška turistka, maham iz plaže in z veseljem sporočam, da imam še dva para kopalk, ki čakata, da ju preoblečem, ko pridem iz vode.