V letu, ki mineva sem še zadnjič stara pod petdeset let. Še pred meseci bi to besedo stežka napisala, a sem se v tem času nekako privadila tej številki in predvsem dejstvu, da jo bom zapisala pod svoje ime. Aprila leta 2020 bom stara 50 let.
Kdaj je to minilo in zakaj gredo leta tako hitro ne vem. Prav tako ne vem, kdaj sem iz punce postala ženska in kdaj me je prerastla prva hči. Ne vem niti, kako je mogoče, da sem že toliko doživela, a sem v svojem srcu še vedno stara dvajset let. Veliko tega ne vem.
A nekaj je gotovo, prehitro gre vse skupaj.
Spomnim se, ko je moja mami praznovala 50. rojstni dan in sem jih jaz res imela dvajset in sem plesala in se vrtela na plesne ritme in imela čisto kratko krilo. Moja mami je bila lepa in ko mi je rekla, da ne more verjeti, da jih ima že petdeset, sem ji odgovorila:«Mami, ti si še tako mlada!«
Zdaj je čas, da te besede rečem sebi.
Od 19 leta starosti sem delala na televiziji. Zato je podoba, ki jo imam o sebi, zelo televizijska. Pozna se mi, da sem se morala veliko gledati in se proučevati, zato sem do sebe zelo kritična. Opazim vsako najmanjšo stvar na svojem obrazu, telesu, obnašanju, kretnjah in besedah. Strogo televizijsko oko opazi najmanjše nelagodje in besede, ki nastopijo kot mašilo v pogovorih. Kritična in zahtevna gledalka sem. Najbolj stroga pa sem do sebe.
Zato prihajajočih let nisem sprejela z velikim navdušenjem. Nisem se veselila izkušenosti in modrosti, nisem se veselila let, ko si že postavljen in si ne dovoliš več zafrkavati. Nisem našla »utehe« v tem, da sem zdaj dovolj stara, da lahko kakšnega bedaka mirno kam pošljem.
Medtem, ko moj mož uživa v teh letih in v prednostih, ki jih izkušenost prinaša, se jaz borim s svojimi občutji glede novega mejnika.
Ne prekipevam od sreče, ker bom prihodnje leto stara petdeset. A vi veste, koliko je to?
To je milijarda petstošeinsedemdeset milijonov osemsto tisoč sekund. Toliko sekund bom na svetu, ko bom aprila praznovala svojih 50 let. Toliko sekund dihanja, korakov, poti, ciljev, želja, veselj, poljubov, žalosti, objemov, rojstev, ločitev, porok. Toliko sekund bivanja in toliko sekund življenja.
Lepega življenja. Zgodilo se mi je nešteto čudovitih stvari. In vse bi doživela še enkrat. Še enkrat bi doživela trenutek, ko sem v roke prijela moji hčerki. Ko sem dobila prvi poljub svojega moža in ko sem se prvič napila s prijateljicami. Ko sem prvič stopila v moj prvi dom in ko sem prvič vodila svojo Vizito. Ko sem čutila, da sem vse, kar sem lahko in so bile moje misli čudovite in razvejane in polne ljubezni.
Zgodilo se mi je veliko žalostnih stvari. In vse so me okrepile, me prebudile, me naredile spoštljivo.
Spoštljivo bom stopila tudi v novo leto. S samimi zmagovalci bom obdana. Ne bi si mogla zamisliti lepšega praznovanja. Z možem bova gostila prijateljico, ki je šla skozi pekel in prišla nazaj. Nazaj v ta svet, ki jo je tepel z nesrečami, boleznimi in preizkušnjami, ki so prevelike in pretežke za kogarkoli, kaj šele zanjo, ki je krhka in nežna in ranljiva. A obenem najmočnejša in najpogumnejša ženska na svetu. Na silvestrsko večerjo pride s svojim možem, ki je zaradi njenega norega vrtiljaka, postal večji in močnejši, kot kadarkoli.
Za slavnostno mizo bo sedel še en zmagovalec. Moj oče. Moja opora, moja vera, moj pristan. Pogumno in z največjo mero ljubezni hodi skozi žalovanje za svojo ženo, mojo mami in nosi spomin na najino najpomembnejšo osebo.
Miza zmagovalcev. Za prihod leta, ki mi bo prinesel 50. rojstni dan. In zmago nad življenjem, ki sem ga preživela do zdaj ter pogum za leta, ki prihajajo. S takšnimi ljudmi ob sebi se ne bojim, da bi mi bilo hudo. Kvečjemu samo lepo.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, decembra 2019.