Slutnja
Pekla sem palačinke in poslušala Norah Jones, ko me je spreletelo: Ločila se bova. Čutila sem, kako mi je vztrepetalo srce in mi oslabilo kolena, da sem za hip sedla. V nosnicah sem zaznala vonj preveč pečene palačinke, v ušesih mi je odzvanjala kuhinjska napa. Okrog nog se me je oprijela mlajša hči in pokazala na trebušček: »Lačna.«
Oči so mi zalile solze. Hitro sem jih obrisala in namazala palačinke z mamino marmelado. Grela sem mleko za kakav in pripravljala mizo, med klepetom s hčerkama sem si brisala nos v majico. Njegovo rokometno majico. Rada sem jo nosila, ker je bila dovolj velika, da sem se cela ovila vanjo. Najinih prvih deset let sem vse sobote preživela na rokometni tekmi.
Punci sta začeli jesti. Mala je čebljala in mazala marmelado po krožniku, starejša je brala Harry Potterja, ki ga ni odložila, odkar sem ji ga kupila. Popravljala si je očala z modrimi okvirji, ki so ji lezla na nos, in delala enakomerne grižljaje.
»Samo lulat grem,« sem pokazala proti kopalnici. Lina je ravno s prstom na krožnik narisala velik marmeladni krog, Neli ni dvignila glave. Rezino je imela pred usti, vendar ni ugriznila vanjo. Najprej je prebrala stran do konca, in šele ko je obrnila list, je spet prišla na vrsto hrana.
Sedla sem na rob kadi. Odprla sem mrzlo vodo in si jo z eno roko pljuskala v obraz, z drugo sem lovila ravnotežje. Brnelo mi je v glavi in strah je zaobjel vse moje bivanje.
Čutila sem mehka kolena in mravljince po telesu.
»Ločila se bova,« mi je odzvanjalo v možganih, kot utrip srca, in panika se mi je razširila po žilah. »Res se bo zgodilo. Sama bom z otrokoma. Sama!«
»Mami!« sem zaslišala iz kuhinje.
»Mamiii?« me je poklicala še mlajša. Pogledala sem se v ogledalo in zagledala svoje žalostne oči. Popravila sem si razmazano maskaro in si lase spela v čop.
»Evo me,« sem zaklicala nazaj.
»Zdaj je čas, da si pogumna,« sem si prigovarjala in v objem stisnila malo, ki je že čakala pred kopalnico. Z majhno rokico me je odvlekla do spalnice, kjer naju je čakal kup otroških knjig. Z najširšim nasmehom se je vrgla na posteljo in pokazala na knjige: »Vse!«
Nasmehnila sem se.
»Samo tri, Linka.«
Gledala me je dolgo, naravnost v oči in začela izbirati, kaj bova brali. Knjige je zlagala na kup ob sebi. Nabrala jih je najmanj šest, me nagajivo pogledala in počakala, kako se bom odzvala. Odkimala sem in s prsti pokazala tri. Začela je znova.
Med branjem sem se zlagoma umirjala in prežel me je občutek, da bo vse v redu. Moje noge so postajale tople in nisem več imela občutka, da se mi bo kar zmešalo.
Toda to ni trajalo dolgo. Ko je mala zaspala, se mi je panika spet razširila po udih in me ohromila. Stisnila sem se k Lini in tiščala nos v njene lase, ki so dišali najbolj na svetu. Bilo ji je vroče in odrivala me je stran, jaz pa sem potrebovala dotik. Prijela sem jo za majhno stopalce in ga držala v roki kot amulet za srečo.
Zvila sem se v klobčič, spodvila noge tesno k bradi in globoko vdihnila.
Skozi misli so mi šle slike najinega zakona, kot bi prevrtela film na začetek. Nekaj silnega, močnejšega od mene je šlo skozi moje srce. Čutila sem, da se je nekaj v meni prelomilo. Tedaj sem vedela. Odločitev, trdna kot skala, se je zrušila v globino. Tega si več ne smeva delati. Ne smeva si jemati življenja, ki naju še čaka. Midva nisva več za skupaj. Prerasla sva najin zakon, prerasla najino ljubezen. Pošteno je, da si dava svobodo.
V tistem trenutku nisem čutila ne strahu niti tesnobe, samo mir je preplavil moje telo. Po žilah mi je steklo vznemirjenje. Zagon. Kot bi nenadoma spet oživela.
To je uvodna zgodba v moji knjigi Druga žena. Knjigo lahko naročite na kesar.si spletni strani ali jo kupite v vseh dobrih knjigarnah.