Ko kdo omeni, da bi morali biti bolj umirjeni in bolj sproščeni, me zagrabi panika. Jaz ne znam biti bolj na počasi! Jaz se bojim ustaviti. Ker se lahko zgodi, da bo potem vsega konec.
Navajena sem dirjanja, divjanja, silnih skrbi in neskončnih opravkov. Navajena sem seznamov opravil, polnega koledarja, vedno praznega hladilnika, vedno novih zahtev in polnega inboxa v elektronski pošti.
V tem sem dobra. V manevriranju skozi vse. Televizijsko delo me je naredilo hitro in učinkovito. Ne znam izgubljati časa. Vsega se lotim takoj in naredim do konca. Drugače ne znam. V mislih tekam skozi urnik prihodnjega dne, delam prioritete in obenem kuham v glavi. Takšna sem. Od nekdaj.
Tudi na dopustu se le stežka predam lenarjenju. V bistvu me lenarjenje dela nervozno. Lahko sicer sedim, berem revijo, brskam po telefonu in pijem kavo. Obenem se pogovarjam. To obvladam. Ne znam pa sedeti, gledati v točko na morju in meditirati. To ni zame.
Nisem takšna. Ko sem zaradi preobilice skrbi, pred leti poiskala pomoč avtogenega treninga, mi je doktorica nevrologije, ki je trening vodila rekla, da nima smisla. Ker se ne znam sprostiti. In je to samo mučenje zanjo in zame. Prikimala sem. In iskala svoj mir drugje.
Našla sem svoj kotiček na kavču, kjer se pokrijem z vijolično odejo in gledam stare serije. Poleg mene se z lego kockami igra moja mlajša hči, v sobi snov za gimnazijo ponavlja starejša. Moj mož dela na računalniku in slišim njegovo tapkanje. To me pomirja. Vsi ti glasovi doma.
Ko si dovolim zapreti oči in pustiti zunanje skrbi izven mojih toplih nog pod odejo. Ko si dovolim misliti na morske dni, ko smo skupaj tekli v vodo in si podajali žogo, se potapljali in spuščali po pendolinu. Takrat čutim sončne žarke na koži in jim dovolim , da me božajo. V mislih imam poletno obleko in sandale, razpuščene lase in slano kožo. Na mizo zlagam bel kruh, mortadelo, sir in paradižnik, točim kozarce in pripravljam krožnike. Slišim jih, moje otroke, kako se pogovarjajo in se smejijo in grejejo me te besede, ti smehljaji.
Pogledam moža, ki me občudujoče gleda, mi pokima, kot češ, dobro sva to naredila, da se otroci tako lepo razumejo. Nasmehnem se mu nazaj in ugriznem v sendvič.
Vse to razmišljam, pokrita pod vijolično oddejo, z glasovi mojega doma. To me pomirja. To je moja meditacija.
To je moj Despasito. Moj notranji odziv na hitro življenje. Nismo vsi za vse. Nekateri hodijo na jogo, drugi na meditacijo, tretji na tai chi, četrti na pilates, peti na kolo, šesti na tek… jaz pa na kavč. To je moje zatočišče, moj mir. Nisem še našla drugega. Nisem našla bolj “zdravega”. Nisem našla načina, ki bi mi nudil več sprostitve kot to. Ne traja dolgo. Nekaj časa.
Potem sem spet regenerirana in pripravljena na ostale stvari. Skočim pokonci, zložim perilo, pripravim večerjo, dam prat, pomijem po tleh, vmes odgovorim na elektronsko pošto, pokličem mami.
Najmlajši umijem lase, vmes prestavim perilo v sušilec, pospravim posodo, poslušam novice, odgovarjam na vprašanja. Do trenutka, ko grem v kopalnico, kamor se nikoli ne zaklepam, kar pomeni, da sem redko sama. Pod tušem stojim, ko mi mala razlaga, kaj se je zgodilo, mažem se s kremo in prikimavam in se smejem dogodivščinam med prijatelji. Potem jo pospremim v posteljo, jo poljubim za lahko noč, poveva si najine večerne misli. Že toliko let, vsak večer. Vedno iste. Ki mi jih je govorila že moja mami. “Da bi sladko zaspala in zdrava vstala.” Vsak večer, brez izjeme.
Poljubim starejšo, jo močno stisnem.
Potem grem na svoj kavč, kjer me čaka moj mož. Pokrije me z vijolično odejo in se stisne k meni, da se lahko naslonim nanj. Da mi daljinca, da se mu široko nasmehnem. Poiščem svoje serije in obmirujem.
To je moj mir.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, september 2017.