Včeraj sem objavila video, v katerem navajam svoje razloge, dvome in strahove glede cepljenja mojih hčerk. Izrazila sem svoje mnenje. Nikomur nisem rekla, da mora cepiti otroke, nikomur nisem rekla, da je karkoli narobe, če ne cepi svojih otrok. Delila sem svoje izkušnje. Proti večeru sem prebrala komentarje in se zgrozila. Je to mogoče? Zakaj se posamezniki počutijo ogroženi, če nekdo izrazi svoje mnenje, pove svojo izkušnjo, ki je drugačna od njihove? Večino nesramnih, nizkih, bolnih komentarjev sem izbrisala. Ne želim jih imeti na svojem profilu. Nekateri bralci so šli zelo osebno. Na primer ženska, ki mi je napisala, da bosta moji hčerki neplodni zaradi cepljenja in ne bom imela vnukov in se bom zato tolkla po buči. In neka druga ženska je komentirala, da mi hujšanje v toplicah, o katerem sem pisala pred meseci, ni pomagalo in iz tega mirno sklepala, da sem bila plačana za te objave. Če bi konkretno shujšala, pa ne bi bila plačana? A ni običajno ravno obratno? Tako sta se počutili osebno napadeno, da je to prišlo izpod njunih prstov? Pa nisem nikomur pridigala, nikogar označila, niti z besedo omenila, naj gredo tudi drugi cepit svoje otroke. Samo povedala sem, kaj mislim. In to je za nekatere očitno prehudo.
To, da nekateri pišejo, da sem prodana duša in da me plačuje farmacija je nekaj, ob čemer se nasmehnem. To sem na POP TV, ko sem delala rubriko Vizita, slišala vsakič, ko sem poročala o cepljenju, o novih zdravilih, o vsem, kar se je dotikalo farmacije. Da sem plačana, da smo plačani. Neumnosti.
In neka bralka mi je napisala, da me ne bo več brala, ker sem duša prodana. Da ne bo prebrala nobenega mojega bloga več. Resno? Ker sem, kot vselej v svojih pisanjih, izrazila svoje mnenje. Če pišem o tem, da je moja mami bolna, da sem imela napade panike, da me je bilo strah za otroke, da sem se zaljubila… vse to je v redu, če pa povem, da sem cepila svoji hčerki, sem duša prodana!?
Moj mož sarkastično pravi, da bi bilo najbolje, če bi bila benigna. Tako bi bila vsem všeč. Ker bi bila nekaj v sredini. Nekaj mlačnega. Ko pa se izpostavim in se za nekaj zavzamem ali povem nekaj, kar morda nekateri posamezniki menijo drugače, je konec. Je pljuvanje brez mej.
Sem razmišljala, če je pametno to napisati. Ker bom znova odprla možnost nesramnostim. Ampak to bom objavila. Ker nimam slabe vesti. Delam in pišem tisto, v kar verjamem. In tako bo tudi v bodoče.
In ja, cepila sem svoji hčerki. Po obveznem programu in še proti HPV virusu.