Promocija 7

Čestitam za pogum

Toliko lepih stvari se mi je zgodilo, odkar sem izdala knjigo. Čudovitih. Bralci so mi prišli povsem blizu. S svojimi pripovedmi, s svojimi zgodbami. Ob večerih prebiram zgodbe mojih sledilcev. Srečne zgodbe o ljubezni in žalostne zgodbe o ljubezni. Zgodbe o lepih ločitvah in zgodbe o brutalno grdih ločitvah. Prebiram besede upanja, besede obupa.
Kako zelo blizu smo si. Kako skupaj. Ne glede na to, kdo smo in kje živimo, ne glede na to, kakšni smo, delimo iste usode. Enako čustvujemo in enako nas boli. Želimo si uresničenje tega, kar smo in želimo si nekoga, ki nas bo imel rad.
Tako preprosto je. A obenem tako zelo kompleksno. Ampak pomaga vedenje, da nismo sami v tem. Da gremo skozi iste stvari.

“V stiski sem. Ne upam si narediti koraka v novo življenje. Bojim se, kako bom živela sama z otroci. Ali bom zmogla? Rada bi bila bolj pogumna, pa me vedno nekaj potegne nazaj. Nocoj pa sem prebrala vašo knjigo… hvala vam zanjo. Vidim, da je upanje in da je pot. Hvala.”

“Knjiga je čudovita, zdelo se mi je, kot bi brala svoje življenje. Tudi jaz sem se ločila in novega moža spoznala, ko sem bila stara že čez 50 let. Zelo se imava rada in tako sem vesela, da sva se našla. Vse dobro vama s Kamenkom želiva oba.”

“Na dušek sem prebrala vašo knjigo. Nisem je mogla odložiti. Kako pogumni ste, da ste to napisali. Prepričana sem, da bo pomagalo vsem, ki so v precepu, kaj jim je storiti. Čestitam za pogum.”

Ob takšnih zapisih, ki mi pobožajo srce, se zavem, da knjiga res ni čisto običajna ljubezenska knjiga. Je pričevanje o ločitvi in o tem, kaj privede do tega, da se dva človeka razideta po 22 letih skupnega življenja. Je odkrito pričevanje o tem, kaj prinese nova ljubezen, pred kakšne izzive je postavljena. Hvala, ker me podpirate pri mojem pisanju. Zelo sem vam hvaležna za vse vaše besede. In za ta deževni vikend vam poklanjam delček iz moje knjige:

Ko sem tistega večera prišla iz trgovine, sem na hodniku zagledala njegove kovčke. Zlomilo me je. Strah, da me bo zapustil, je ohromil moje telo. Mislim, da prvič v vseh letih, kar sva se pogovarjala o razhodu, nisem jokala. Bila sem tako ubita, da še misliti nisem mogla. Samo stala sem in gledala njegovo prtljago. Slišala sem, da mora oditi, da mora razmisliti, da ne more več in da bo to dobro za oba. 

V naročje sem vzela najino Lino, ki je imela takrat le nekaj mesecev. Blaž se je začel obuvati … In v tistem je pozvonilo. 

»Oh, novinarji so,« me je prešinilo. Misel je prikljuvala na površje iz nekega oddaljenega dela možganov in me prikovala ob tla. »Intervju bodo naredili z menoj.« 

Pogledal me je, za hip obstal in se sezul. 

»Prav,« se je vdal. »Ostal bom, dokler ne končajo, potem bom šel.«

Nisem imela časa zajokati, saj je znova pozvonilo. Odprla sem vrata novinarski kolegici in fotografu z ene od ženskih revij. Povabila sem ju naprej.

Sedli smo za mizo in začeli pogovor. Blaž se nam je pridružil, prvič, odkar sem dajala intervjuje. Novinarka ga je vprašala, kakšna mama sem. Pogledal me je in dejal: »Alenka je najboljša mama na svetu.« V očeh so me zaščemele solze. Opravičila sem se in odšla v kopalnico, se naslonila na kad in zajokala. Slišala sem, da so začeli fotografirati mali dve, da iščejo primerne kadre. Zbrala sem se in se vrnila v dnevni prostor.

Ko sta novinarka in fotograf odšla, se je Blaž ponovno obul. Poljubil je Neli in Lino in stopil čisto blizu mene. 

»Ne morem več zdržati,« je šepnil. »Tako pritiskaš name, da ne morem več.«

Ko je zaprl vrata, sem se zrušila. Zajela me je takšna panika, da sem hlastala za zrakom.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email