Spomnila sem se nekega dogodka izpred dvajsetih let, ko sem delala jagodno torto. Pokušala sem jagodno kremo, ki sem jo oboževala, in nenadoma začutila, da mi otekajo ustnice. Zagrabila me je panika. Zdirjala sem do zdravstvenega doma. »Alergija na jagode,« mi je pojasnil zdravnik, ko mi je dal injekcijo. Začudila sem se. Še nikoli prej nisem imela reakcije na jagode. »Se zgodi,« je pojasnil. »Ni pravila, kdaj izbruhne alergija.« Od takrat jagod nisem več jedla. V nobeni obliki.
Naslednje poletje sem rezala paradižnik za solato. Roke so me začele srbeti, postajale so rdeče. Praskala sem se kot zmešana. Takoj mi je bilo jasno, da imam alergijo na paradižnik. Paradižnika nisem več jedla. Niti rezala ga nisem.
Isto poletje sem dobila hudo angino. Zdravnik mi je predpisal penicilin, kot je ob angini običajno. Ko sem vzela drugo tableto, so se mi v ustih in po telesu pojavili rdeči madeži. Zdravnik je zapisal, da penicilina ne smem več jemati.
Leta so minevala. Nisem si upala spet pokusiti jagod in paradižnika. Preveč me je bilo strah. Izogibala sem se tudi drugih živil, ki so se mi zdela nevarna. Tako sem z jedilnika črtala vse morske in surove jedi, tatarski biftek, jajčne kreme …
Prijateljice so mi prigovarjale, naj znova preverim, če sem še alergična. Toda bila sem odločena, da ne. Tako zelo sem se bala.
Obenem pa me je to preganjalo. Na kakšen način si še ožim svet? Česa vse si še ne upam? Leteti, na primer. Po neki res slabi izkušnji, imeli smo hudo turbulenco, tako hudo, da so se spustile maske, si nisem več upala na letalo. Moji dopusti so postali odvisni od avtomobila. Nisem šla v New York, kamor sem si želela, nisem šla v Grčijo, nisem šla v Pariz. In dopovedovala sem si, da tudi s tem ni nič narobe. Pač ne grem z letalom, pa kaj? Saj zaradi tega ne živim nič slabše, nič manj lepo. Samo letim ne. In?
Leta so minevala in spremljala sem prijatelje, kako potujejo po svetu. Hodili so na koncerte, na dopuste v eksotične kraje. Jaz sem bila večino časa doma ali v sosednjih državah.
Zaprla sem si svet. Nisem si upala tvegati, poskusiti. Tako je bilo dvajset let.
Potem pa sem spoznala Kamenka. Spodnesla me je ljubezen do njega. Čista, božanska ljubezen. Zavrtela me je in me razstavila. Me naredila prvinsko in me prizemljila, umirila. Dala mi je moč, da sem podrla okove in ograde svojega sveta ter zadihala s polnimi pljuči. Pokorila sem strahove, razmahnila želje in uresničila hrepenenja. Nič več se nisem hotela ukvarjati z ograjami. Nisem več našla časa, da bi pestovala svoje nemire in nervoze. Hotela sem živeti. Hotela sem dihati.
Počasi sem odlagala stare misli in strahove, stare navade in utirjen ritem. Počasi sem odpirala svoj svet. Najprej sem vrata samo malo odškrtnila. Ko pa sem začutila svež veter, sem jih podrla. Razbila sem okna in zidove, da je v moje življenje prišel zrak z daljnih oceanov in nebo drugih držav. Da sem začutila sonce na vekah in široko neuhojeno pot v srcu.
Nekega junijskega večera sem na mizi zagledala jagode. Ugriznila sem v največjo. Vzela sem še drugo, tretjo. Pojedla sem celo skledo jagod. Brez alergije.
Od tistega trenutka spet jem jagode in paradižnik, školjke, brancina in tatarski biftek. Sama delam kremne rezine in se ne bojim salmonele. Šla sem v Pariz in Barcelono, v Berlin in Nico ter na Ciper. V živo sem poslušala Adele, Coldplay, U2, Georgea Michaela. Živim.
Odlomek je iz knjige Druga žena.