Uradno sva se ločila po letu dni. Nisva imela potrebe po obračunavanju, nisva si želela zadajati dodatne bolečine. Vse sva uredila tako, kot to počnejo odrasli, zreli ljudje. V sodni dvorani, kjer sva se razvezala, naju je sodnica presenečeno opazovala. Tik pred podpisom ločitvenih dokumentov sva zajokala, zato naju je vprašala, ali se res želiva razvezati. Pokimala sva in se objela. Sodnica je pripomnila, da česa takega ne pomni.
Med objemom sem Blažu šepnila, da je bil dober mož. Blaž je šepnil meni, da sem bila dobra žena. Nasmehnila sva se in skupaj odšla na kosilo.
Toda že med kosilom sem začutila zbadanje v glavi. Mislila sem, da je bolečina posledica stresa, in jo poskusila prezreti. A je bilo naslednje jutro še hujše. Niso pomagala protibolečinska zdravila, ne počitek. Poklicala sem mami, naj mi pride pomagat s hčerkama, saj nisem mogla niti vstati.
Po tednu dni sem obiskala zdravnika. Tudi on ni vedel, kaj mi je, zato me je napotil k nevrologinji. Ta je opravila nekaj testov in skomignila z rameni: »Ne vem, kaj bi lahko povzročilo ta hudi migrenski glavobol. Ste doživeli kakšno travmo?«
Povedala sem ji, da sem se pred kratkim ločila.
Pokimala je. »Potem imate posttravmatski stres.«
»Se hecate?« sem se začudila.
»Niti najmanj,« je zmajala z glavo. »Ločitev spada med tri najbolj stresne situacije v življenju.«
»Ampak midva sva se lepo razšla,« sem ugovarjala.
Nevrologinja se ni pustila prepričati. »Vseeno sta se razšla. Življenja, kot ste ga bili navajeni, ni več.« Začela sem jokati. »Pojdite domov, vzemite kakšen apaurin in se dobro naspite,« mi je svetovala.
Domov sem prišla omotična in vrtoglava, komaj sem hodila. Migrena je bila neznosna. Trajala je šest tednov. Potem pa je nekega dne preprosto izginila.
Odlomek je iz knjige Druga žena.