Nekje po poti življenja sem izgubila vitko postavo. Ni se zgodilo čez noč. Postopno se je spreminjala in mi nakazovala, da prihaja, a jaz sem jo ignorirala. To se meni ne more zgoditi! Vedno sem bila vitka in postavna, ni variante, da bi izgubila ozek pas in lepo zaobljene noge, ki so mi dajale ženstveno obliko.
A se je zgodilo. Iskala sem izgovore v hormonskih spremembah, v čustvenih kolobocijah, v dejstvu, da delam vse več sedečega dela, da premalo gibam. Vse to je bilo res. A res je bilo tudi, da sem preveč jedla. Morda je še največji krivec sladkor. Vse drugo jem zmerno, pri slaščicah se najtežje uprem.
Sladkosti mi prinašajo ugodje in uteho. To sem posebej opazila, ko je umrla moja mami in sem obsedela na kavču z Nutello ali čokolado. In jedla. Po vsakem grižljaju mi je bilo lažje. Klasična čustvena jedka. Ko sem vesela, jem. Ko sem žalostna, jem.
Najprej sem se presenečeno opazovala v ogledalu, kjer se je pred menoj slikala podoba bohotne ženske. Po svoje so mi bili všeč zaobljeni boki in še bolj jedrne prsi. Kupila sem si številko večja oblačila in opravila s tem. Možu sem bila všeč, še večkrat me je objel in stisnil k sebi, mi mrmral na uho, da sem seksi in to se mi je zdelo najlepše možno.
Uživala sem v življenju, začela peči še bolj zapletene slaščice, se izurila v mehkih, sočnih tortah s sadno kremo in v prostem času iskala nove in nove recepte. Prijatelji so radi prišli na kavo in sladico, to mi je veliko pomenilo. V bistvu sem prvič v življenju zares sproščeno jedla. Ko sem imela dvajset let, sem imela samo 48 kilogramov in tako suhcena ostala devet let, dokler nisem zanosila. Po porodu sem imela 52 kilogramov in na tej teži ostala osem let, dokler nisem drugič rodila. Prav tako sem težo 58 kg ohranila novih devet let.
Potem pa je zbolela mami. Jaz sem padla v obdobje pred menopavzo. In v vsem tem sem dobila kilograme. Počasi, a vztrajno.
Obenem je nastopil koronski čas, ki me je zasidral doma, da sem kuhala in pekla in pisala. Sedela večino časa. Ne da bi se zavedala, da so kilogrami švignili kvišku.
Lani spomladi sem šla na sprehod na hrib, ko me je ob naporu zmotila bolečina v prsih. Ustavila sem se in dihala bolj plitvo. Ko je popustila, sem šla dalje. S strahom. Doma sem poklicala svojo prijateljico kardiologinjo, ki me je naročila na pregled. Izvidi krvi so pokazali, da so se mi dvignile ravni maščob v krvi, ostali testi so pokazali, da se srce ob visokih naporih ne obnaša povsem tako, kot bi se moralo. Takrat sem zastala. Bilo mi je jasno, kaj moram storiti.
V teoriji mi je bilo jasno. A praksa je daleč od teorije. Praksa pomeni, da moraš poustvariti tisto, kar ugotoviš. Kar je najtežje.
Nisem narejena za striktne diete, ne zmorem jih. Zrušijo mi imunost in napotijo na stara pota hranjenja. Zmernost je nekaj, kar mi je pogodu. Zmerno jesti, se zmerno gibati, imeti v glavi fokus.
Najprej sem začela hoditi. Hojo imam najraje. Ni mi pretežko, rada grem. Nabavili smo sobno kolo. Začela sem peči manj sladkega, tako manj tudi pojem.
A gre počasi. Kilogrami se dobro počutijo na mojem telesu, ne morem jih izgubiti čez noč, kot sem jih včasih, ko sem bila še punca.
Ampak vem, da moram vztrajati. Manj jesti, bolj zdravo jesti, jesti z manj ali nič sladkorja. Ostati moram zdrava. Ne gre več samo za podobo, za estetiko. Zdaj so v igri pomembnejše karte. Karte zdravja. Učim se živeti bolj zdravo, tudi tako, da več hodim, se gibam.
Predvsem pa se učim, kako imeti rada to novo podobo telesa, ki mi zdaj pripada. Učim se pogleda na svoje telo, ko stopim izpod tuša in sem v ogledalu jaz, ki imam 51 let. Jaz, ki sem v začetku menopavze. Jaz, drugič poročena in sem povsem spremenila svoje življenje. Jaz, ki sem bila vedno vitka in imam zdaj polno telo.
Poleti je to še poseben izziv. In zato sem si na prigovarjanje moža za letošnji dopust kupila bikini. »Ne sramuj se svojega lepega telesa, bodi samozavestna v njem!« mi pravi moj pametni Kamenko. Stran sem zabrisala enodelne kopalke in si pripravila dva kompleta bikinija. Prav ima. Ponosna bom na svoje telo. Šlo je skozi polovico življenja, rodilo dva otroka, šlo skozi dve operaciji in številne strese. Objeti bi ga morala, ne pa o njem govoriti slabo.
Ženska sem postala čez vsa ta leta in podobo punce sem pustila svojima hčerkama. Ti sta zdaj vitki in postavni in odraščata v mladi ženski.
Jaz pa sem postala ženstvena in polna. Če je to krog življenja, ga moram sprejeti. V tem krogu so moji ljubljeni in za vse si želim, da ostanemo skupaj. Srečni in zdravi.