alenka.si
Alenka in Kamenko Verona 2012

Nova ljubezen

Nekega dne sem odšla na poslovni sestanek. Spomnim se, da sem imela oblečeno rumeno bluzo in modro-rumeno krilo na A, kakršna sem imela rada, ter sandale s peto. Bil je lep dan. 

Ko sem vstopila v pisarno, je vstal s kavča. Pretreslo me je do temeljev. Bil je on, moški iz mojih sanj. Dal mi je roko in se mi predstavil. Nisem slišala njegovega imena; mogoče je tudi, da ga nisem razumela. Nasmehnila sem se mu pa, skozi glavo mi je šlo: Mati moja, kako je lep.

»Alenka,« sem se predstavila še jaz in on je rekel: »To pa vem.« 

Čez nekaj mesecev mi je povedal, da nikoli ni gledal Vizite. Morda si je ogledal vsega skupaj dve oddaji, pa še to v mimohodu. 

Njegova sodelavka me je odpeljala na teraso pred pisarnami. Previdno sem stopala po stopnicah, narejenih iz predalnika, in razmišljala samo o moškem, ki sem ga pravkar spoznala. Kdo je in kako to, da ga nisem še nikoli videla? In kako je že rekel, da mu je ime? 

Na terasi, s katere je bil razgled na vso Ljubljano, me je prešinilo, da je bil tiste vrste dan, za katerega nočeš, da bi se kdaj končal. Ko zaobljeno sonce mehko boža poletni utrip. In ko ni več tako vroče, da ne bi mogel uživati na prostem. Ko čas nekako nežno prhuta. 

Zlezla sem nazaj v pisarno in on je predlagal, da imamo sestanek v lokalu čez cesto. »Je ravno ura za kosilo, pa lahko skupaj nekaj pojemo.« 

Pokimala sem, čeprav sem vedela, da ne bom mogla vase spraviti niti grižljaja. 

Zraven so šli vsi sodelavci. Sedli smo za mizo in on je bral z jedilnika. Za prilogo je izbral solato. 

»Ampak prosim, da je brez kumar,« je naročil natakarju. 

»Torej brez kumar …« je pisal natakar.

»Ja, ampak naj bo res brez kumar. Te se ne smejo moje solate niti dotakniti.«

»Ne bodo so dotaknile vaše solate,« se je zasmejal natakar.
Začudila sem se. »So se ti kumare zamerile?«
»Uf, pa še kako. Ne smem jih niti zavohati,« se je zdrznil on.

»Potem ne ješ toplih kumar?«

»Joj, ne.«

»Jaz jih imam pa rada. S pire krompirjem in polpeti,« sem ga podražila.

»Samo tega ne,« je zavil z očmi. Nato se je s pogledom zavrtal vame. »In kaj boš jedla ti?«

»Ničesar ne bom, hvala.« 

Še dobro, da ni drezal vame, zakaj mi ni do hrane. Razmišljala sem samo o tem, kako duhovit in čeden je. Še nikoli nisem srečala nikogar, ki bi imel tako razdelan odnos do kumar, kot da so ljudje. 

Zatopil se je v razlago o projektu, zaradi katerega smo se sestali. Jaz sem ga delala že nekaj let in sem ga dobro poznala, zanj pa je bil nov. 

Trudila sem se slediti njegovim besedam, a se je že po nekaj minutah ustavil. »To, da si ničesar ne zapisuješ, je verjetno slab znak, kaj?« ga je zaskrbelo.

»Ne, tako logično je, da si vse zapomnim,« sem se branila in zardela. 

V resnici pa nisem zbrano poslušala. Opazovala sem njegove oči, roke, se smejala njegovim dovtipom. Noro očarljiv je bil. In potem je na list narisal kitaro. To me je dodatno očaralo, vse življenje občudujem kitariste. 

»Zakaj kitara?« me je zanimalo.

»Predlagamo, da bi otroci z odtisi dlani ustvarili predmete, ki jih imajo radi.« Govoril je seveda o projektu.

»Ali imaš kitaro?« sem ga vprašala.
»Imam, mislim, da tri,« je presenečeno odvrnil. »Zakaj sprašuješ – ker je ne znam narisati?«

Planili smo v smeh. »Ne, ker si rekel, da bodo otroci z odtisi dlani ustvarili predmete, ki jih imajo radi. Sklepala sem, da imaš ti rad kitaro.«

Pokimal je in se s pogledom zavrtal vame. »Kaj bi ustvarila ti?«

»Torto,« sem se zasmejala. 

Pogledal me je naravnost v oči. »Potem te moramo nujno peljati na kos torte.«

»Nujno,« sem se strinjala skozi smeh.

Še nekaj časa so mi razlagali o konceptu, me spraševali za mnenje. Nazadnje smo vse dorekli in se poslovili. Vstala sem in se z vsemi rokovala. Rekel je, da gre tudi on in da si lahko del poti deliva. V roke sem vzela telefon, da bi poklicala taksi. 

»Ga bom jaz poklical, če ti je prav,« je prijazno ponudil. »Imamo pogodbo z neko taksi službo,« je dodal.

Kako gentelmansko. »Hvala zelo.«

Pri podhodu Name je obstal in mi ponudil roko. 

»Bilo mi je v veselje, da sva se spoznala,« je dejal.
»Tudi meni,« sem odgovorila. »Lepo bodi in se vidiva.« 

Odšla sem proti Pošti, kjer je čakal moj prevoz. Tik preden sem sedla v avto, sem se obrnila in opazila, da gleda za menoj. Pomahala sem mu in vstopila. V roke sem vzela telefon in prijateljici Tamari sporočila: »Spoznala sem fanta, za katerega sem ti rekla, da se bom z njim poročila.« 

Odgovor je priletel v minuti. »Pa je tudi on spoznal punco, s katero se bo poročil?« 

Posmehnila sem se in odpisala: »Baraba.« Počutila sem se trapasto najstniško.

V službi sem na spletu poiskala podatke o njegovi agenciji.
»O, Kamenko mu je ime,« me je presenetilo. »Kako nenavadno.«

Sliko, ki sem jo našla na spletu, sem pokazala prijateljici Dunji. 

»Uf, je lušten,« se je odzvala. 

»Aha.«

»Ali kaj veš o njem?«

»Čisto nič,« sem razočarano odkimala.

»Ga boš še videla?«
»Bom, vodila bom dogodek njegovega naročnika.«

»Res dobro zgleda,« je ponovila, ko si je še enkrat ogledala sliko.

»Res je,« sem zardela.

Zasmejali sva se.

Vrnila sem se k svoji mizi. Nekaj časa sem strmela v računalniški zaslon, potem pa sem Kamenku poslala prošnjo za prijateljstvo na Facebooku. Takoj jo je sprejel in v sporočilo zapisal, da me je bilo lepo spoznati. »Tudi vse vas,« sem mu odgovorila.

Tekst iz knjige Druga žena

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email