Odraščala sem v Velikem Podlogu. To je majhna vasica, blizu Krškega. V Velikem Podlogu sem živela osem let. Stanovali smo v šoli, kjer je moj oče učil 4. razred. K pouku sem šla po kratkem hodniku, kar v copatih. Zavidala sem sošolcem, ki so se v šolo pripeljali z avtobusom, sama pa sem zjutraj brez plašča, brez bunde, šla kar po hodniku. Z bratom Matjažem in sosedovima Igorjem in Alešem smo bili “šulski” otroci. Tako so nam rekli domačini. Bili smo tudi med redkimi, ki nismo hodili v cerkev in nekega dne je k meni prišla sošolka in mi povedala, da mi je župnik pri verouku narisal veliko črno piko. Nekaj tednov sem spala pri mami, tako sem se bala te črne pike, predvsem pa tega, kaj bi se mi lahko zaradi tega zgodilo. Nekaj časa sem se celo poigravala z mislijo, da bi tudi sama šla k verouku, a me je hitro minilo, ko sem videla, da se morajo tudi pri verouku učiti. Sem pa vselej s strahom opazovala našo cerkev in se ji z rdečim ponijem v ostrem ovinku izogibala. Zdela se mi je mogočna in zlovešča, vedela sem, da je v njej župnik, ki mi je dal črno piko.
Ko sem pred leti obiskala Veliki Podlog, sem šla mimo cerkve. Majhna in nič strašna ni bila. Zdaj, ko sem velika.
Odraščanje v Velikem Podlogu je bilo najlepše možno odraščanje. Podila sem se po travnikih, se cele dneve vozila s kolesom, pekla koruzo, pomagala kmetom na njivi, pri pobiranju krompirja sem zaslužila svoj prvi denar. Vsak večer sva z bratom Matjažem šla s kanglico po mleko k gospe Packovi. V njeni hiši je dišalo po svežem kruhu in ko sva vstopila, je že vzela velik nož in nama odrezala največje kose kruha in nama jih še tople položila v roke. Tega kruha ne bom nikoli pozabila. Tega vonja, tega okusa. Iz omare je vzela še domačo marmelado in nama na debelo namazala kruh. Na jok mi gre, ko se spomnim tega občutja, ko sem ugriznila v ta velik kos, domačega kruha.
Gledala sem, kako se kotijo živali, opazovala sosede pri opravilih in se igrala. Igrala! Plezala po drevesih, hodila s hoduljami, rabutala jabolka, se s kolesom naučila ostro zavreti na pšenici, ki so jo sušili na igrišču. Padla sem s kolesom, dobila devet šivov, si presekala brado, dobila tri šive. Na lase sem si nanesla lepilo iz tovarne, kjer je delala moja mami, ker mi je brat rekel, da je to kemijski poizkus. Ja, lep poizkus, hvala Matjaž, da mi je mami odrezala lase.
Bilo je otroštvo o katerem lahko moji otroci le sanjajo. Dnevi so minevali zunaj. Zunaj sem bila od jutra do večera. V snegu, dežju, soncu. Zunaj. Nisem imela veliko igrač, le eno punčko, ki sem jo čuvala kot božje stvarstvo. Imela pa sem prijatelje in svobodo.
Nikoli ne bom pozabila mojega Velikega Podloga. Ta zapis je moj poklon tej majhni, lepi vasici, kjer živijo ljudje, ki jih nikoli ne bom pozabila. Je igrišče in je šola, kjer sem živela. In so spomini, ki me budijo in mi dajejo občutek, da sem bila enkrat v življenju res čisto svobodna.