Kot deklica sem sanjala o tem, da bom imela svojo razvedrilno oddajo. Da bom pražnje oblečena vodila Šov, v stilu Linde de Moll, da bom izpolnjevala želje, kot Rudi Carrel in da bom pri tem uspešna. Sanjala sem, da bom imela dva otroka, hišo in vrt ter veliko mačk. Da bom poročena z moškim, ki me bo zares ljubil.
O tem sem sanjarila v svoji mali sobi v Krškem, polepljeni s posterji mojih ljubih zvezdnikov, ko sem poslušala kasete na svojem starem kasetofonu ali vrtela plošče Beatlov.
In sem zaprla oči, v svoji majhni, z rdečim pohištvom opremljeni sobi in si govorila, če si boš zares dovolj želela, se bo uresničilo.
In ob tem odrastla. Sanje o velikem šovu sem zamenjala za televizijsko novinarstvo, ki me je naučilo trdega dela in iskanja pravih informacij. Naučilo me je dela do poznih ur in prilagajanja zasebnega življenja tempu televizije. Kjer se jutro pokaže povsem drugače, kot je videti večer in zjutraj izveš temo, ki jo boš delal, zvečer pa si tisti, ki jo predstaviš gledalcem. Nenehno učenje, nenehno preverjanje informacij.
Spoznala sem, da je moj obraz, moja podoba del javnosti, kar ni vedno lahko, še zdaleč od tega, da bi bilo to vedno prijetno. Spoznala, da sem postala obremenjena s tem, če imam oprane lase, če sem primerno naličena, dobro oblečena, saj sem predstavljala ne le sebe, temveč cel Pop tv. In sem se privadila, da so k meni pristopali gledalci in me spraševali po zdravstvenih informacijah, spraševali za nasvete o svojem zdravju, ali pa mi zgolj potožili, kako jim je. Privadila sem se dejstvu, da moja podoba na televiziji ni vsem všeč, privadila opazkam, da sem v resnici bolj simpatična kot na tv, da sem bolj vitka in da sem na televiziji videti polna, višja in starejša. Privadila sem se dejstvu, da gledalci gledajo bolj kot poslušajo in da dobre teme še ne prinesejo višje gledanosti.
In po letih dela sprejela svojo podobo, svoj način nastopanja pred kamero, svoj strokovno naličen obraz, oblačila, ki jih zasebno ne nosim, dogovarjanje s sogovorniki, prepoznavanje dobrih zgodb… in ob tem postala mama. Moja prva hči Neli je utelešenje iskrivega, izjemnega dekleta. Ki me je naučila, da moram biti pri vzgoji dosledna, da nebo ni meja za njene zahteve in da so okviri, ki jih postavim zanjo, njena največja varnost. In sem postala še mehkejša, še bolj ranljiva in še bolj odprtega srca. Ko sem rodila drugo hčerko Lino, ki je prinesla v naše življenje nove sončne žarke, ki žarijo v mojem svetu tako močno, da se moram včasih zateči sama k sebi, da lahko prediham, da lahko preživim. Tako silno ju imam rada.
In sanje o hiši z vrtom zamenjala za najemniško stanovanje v Ljubljani, kjer imamo ljubko hrčico, namesto mucke in nas zbujajo glasovi bližnje cerkve, vlakov, ki vozijo mimo in neprestano hitenje rešilcev.
Kjer sem se, po 22 letih zakona, razšla s čudovitim moškim, s katerim imam dve čudoviti hčerki in se prvič soočila s tem, da se lahko v življenju vse spremeni. Vse spremeni. V hipu.
Zdaj sem odrasla Alenka. Vsako nedeljo vas pozdravim v Viziti, ki jo imam rada, prav tako imam rada vse vas, ki me gledate že več kot 16 let. Vizita je postala moja blagovna znamka, moj obraz pooseblja to rubriko, ki prinaša novice o zdravju. Moja Neli ima že 13 let in je postala pravo veliko lepo dekle. Lina ima 5 let in je neustavljiv vir energije.
Moj novi fant je prinesel v moje življenje novo ljubezen in majhno hišico, z vrtom, kjer pijeva kavo in gledava gozdove. In sva spoštljiva do tega, da sva se spoznala in da greva skozi življenje skupaj.
Vse skupaj ni tako daleč od mladostnih sanj. Vse je tu, na dlani. Verjetno je bilo ves čas, le videla nisem.
Še vedno sanjam. Ko zvečer zaprem oči v svojem ljubljanskem stanovanju in poslušam glasove mesta, poslušam glasove mojih otrok, kako šepetata pred spanjem in poslušam svoje notranje hrepenenje. Sanje so nekaj, kar barva svet, kar spreminja vsakdan v mavrične okuse in nosi upanje. To pa je tisto, kar potrebujemo vsi. Vsak dan. Ob vsakem vdihu.
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.