bela-koza

Koža si vse zapomni

Sem tipična belopolta ženska. Imam zeleno, modre, sive, mah, nekakšno mešanico svetlih barv oči in zelo belo polt. Od kar pomnim, so me zafrkavali, da delam reklamo za mlekarno, znanci so me spraševali, če na morje pa nikoli ne grem, najbolj pa me je bolelo, da so me kolegi dražili, če sem imela na morju ves čas slabo vreme.

Ko sem bila mlajša in ne toliko osveščena kot danes, sem se seveda nastavljala soncu in poskušala zakriti bledico in na bele, bele noge vreči nekaj sončne barve. Pa nisem bila preveč uspešna. Na plažo sem znosila vse možne izdelke za zaščito pred soncem, klobuček, sončna očala in seveda senčnik. Pridno sem se namazala pol ure, preden sem odšla na sonce, se namestila na brisači, odprla knjigo… in zdržala le nekaj minut. Bilo mi je tako vroče, tako neznosno vroče, da sem odšla v vodo, se malo ohladila, znova namazala in spet poskušala s sončenjem. Težko je bilo

In ko mi je vendarle uspelo malo zdržati na soncu, sem pohitela pred ogledalo, da bi videla, kako me je prijelo sonce, pa sem razočarana ugotovila, da sem le rdeča, flekasta in da se mi delajo mozoljčki. Obup. In ko sem se zvečer sprehodila po rivi, so se mi zdele vse punce čedne, porjavele in lepe, jaz pa vsa smotana.

Punce, ki so dobile barvo, so to popestrile z barvnimi oblekami, jaz pa sem bila v poletnih oblekicah, na katerih so se zrcalile vse barve, videti le še bolj bela.

Vsako leto znova sem poskušala postati ena izmed tistih žensk, ki pridejo domov z lepo, enakomerno barvo in vsaj nekaj tednov z veseljem nositi krajša krila. Z zavidanjem sem opazovala kolegice, ki so prišle z morja čudovito rjave in kar žarele zraven. Tudi jaz sem žarela, a od izpuščajev..

Potem me je srečala pamet. Čedalje večkrat sem namreč zasledila članke o tem, da je sončenje nevarno, da dokazano povzroča kožnega raka in da je prezgodnje staranje povezano s soncem. Moja dobra prijateljica, dermatologinja Metka mi je polagala na srce, da je sonce resnično škodljivo in da je dovolj le nekaj minut na soncu, da telo dobi potrebne vitamine. In da naj bom vesela, da sem tako belopolta, da bom dlje videti mlada.

In sem povsem spremenila filozofijo. Začela sem poudarjati, da sem IN, ker sem bela, da sem osveščena, ker prihajam z dopusta brez barve in na plaži sem začela nanašati še dodatne plasti zaščitnih sredstev na svoje telo. Posebej na obraz, saj sem ugotovila, da mu sončenje resnično škodi. Ko je na trg prišel izdelek za obraz, ki varuje pred sončenjem in ima obenem obarvan odtenek, sem dobila lep, zagorel videz obraza, a obenem sem bila zaščitena pred soncem. In zvečer, na sprehodu ob morju, sem bila videti povsem v redu..

Sonce je nevarno. To je dejstvo. In koža si vse zapomni. Zato je v Evropi prava epidemija kožnega raka med generacijo mojih staršev, ki so se sončili vsa poletje in se nastavljala soncu tudi pri vsakodnevnih opravilih. Takrat je bila rjava barva modna zapoved.

Danes je biti bel, modna zapoved. Pa ne le to. Bela barva pokaže na zavedanje o nevarnih vplivih sonca, ki je tako močno, da niti na tržnico ne bi smeli brez uporabe zaščitnih krem za sončenje. Še posebej pa so na udaru otroci. S svojo občutljivo, tanko kožo so lahke tarče ubijalskih ultravijoličnih žarkov, ki jim lahko kožo poškodujejo za vedno.

In tako sem končno enkrat modna. Sem IN. Res je, da me kar stisne, ko zagledam svoje bele noge, ko jih prvič pokažem soncu, res pa je tudi, da imam čudovito olje, ki vsebuje bleščice in rjavi ten, pa se namažem in sem videti povsem okej.

Za nekaj tednov rjave polti, za nekaj trenutkov, ko se počutite zadovoljne in privlačne, v koži uničite celice. Te si potem le stežka opomorejo in okrevajo do naslednjega sončenja. Koža tako pridobi številne poškodbe, madeže kože, alergije in v najhujših primerih zametke malignih kožnih obolenj in seveda znake staranja, ki jih z ničemer ne morete ustaviti.

Ni vredno. Po moje ni vredno. Bela je lepa. Kajne?

Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.

Deli zgodbo