Malo sem kičasta. No, ne čisto malo. Rada imam vse, kar je lepih barv, kjer so bleščice, kjer se stvari torej svetijo, bleščijo, radostijo. Vedno poudarjam, da je to zaradi dejstva, ker kot otrok nisem imela teh sijočih, krasnih punčk, Barbik, pocukranih oblačil zase in da sem lačna kiča.
To najbolj občutita moji hčerki, ki jima želim vsiliti kakšne majčke z bleščicami in zvezdicami na pajkicah, pa samo zavijata z očmi. Ali pa 8 letni Lini na vsak način želim kupiti dojenčka, da bi ga potem skupaj kopali, oblačili… pa ji je v trgovini neprijetno, ker cvilim ob lepih oblekicah in copatkih za dojenčke, pa plišastih živalicah. Pa mi pravi: “Skuliraj se mami”, pa jo gledam s srečnimi očmi in rečem:”Lej, Lina, kako so to lepe stvari, a ne bi bilo lepo, da bi imela to košarico za dojenčka?” Zavije z očmi in gre do Ninja želv. Basta.
Neli je že velika punca in je seveda v črnem, temno modrem in sivem. Vse, kar le malo diši po svetlem in bleščečem, nima najmanjše variante, da zmaga. Je pa zato moja omara drugačna. Ne morem si pomagati.
A pridejo trenutki, ko nisem sama v tem. Ko se mi pri ljubkih, kičastih in pocukranih stvareh in dejanjih, pridružijo tudi ostali člani naše družine. Valentinovo je eden takšnih praznikov.
Takrat si podarimo majhne, sladke pozornosti in napišemo ljubka pisemca. Takrat pridejo najbolj prav pliškoti vseh oblik in bonboni vseh okusov. Ljubezen je tista, ki jo takrat slavimo in pri nas doma. Čeprav jo občudujemo in spoštujemo vsak dan.
Ljubezen je tista, ki iz nas pripelje najboljše. Je tista, ki nas hitreje ozdravi in je tista, ki nas naredi lepe.
Ljubezen terja ljudi v vojne, spopade, mržnje in grožnje in budi najbolj goreča čustva. Tudi najslabša. Tako močna je, da premika svet.
Mojega je premaknila nekajkrat. Tektonska premika mojega življenja sta moji hčerki Neli in Lina. Ljubezen brezmejnih razsežnosti.
Slepa in gluha sem, ko gre za moji punci. In zaljubljeno naivna. Sta najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju in sta moja velika radost in neizmerni ponos. Noro lepo je, da ju imam.
Moje srce je pred leti osvojil moški, ki mi je svet postavil na glavo, ga obrnil in ga zdaj skupaj postavljava nazaj. Po delčkih. Gradiva in ga barvava z vsemi možnimi čustvi, občutji in podtoni. Ga širiva, kujeva in gladiva, da bi ostal samo najin. To, da sva midva, je vse, kar šteje. Midva.
In ko že miljontič gledam film Seks v mestu in jočem zraven, si mislim, kakšna ljubka trapica sem, kakšna avšica, kot vse ostale ženske v svetu, ki smo ljubljene in ki ljubimo. Kako osvobajajoče je to, da smo si – ko odrežamo vse plasti blefa – vse podobne. Vse ženske, ki ljubimo, si želimo isto. Bi si upala trditi.
Zato je to pridobljeno Valentinovo zame lep praznik. Pocukran, smuši muši praznik, kjer sem lahko kičasta. Majhna darilčka dobimo vsi v družini. Ker se imamo radi.
Ljudje, ki zbolijo, se mnogo hitreje pozdravijo, ob ljubeči podpori svojih domačih. Tisti, ki ljubijo, imajo poseben sijaj na obrazu in žareče oči, ki kažejo na srečno srce. Tisti, ki se zvečer stiskajo, so zjutraj dobre volje in jim ni težko iti čez dan. Tisti, ki imajo ljubečo oporo si drznejo več.
Ljubezen. Ki je edina svetloba, ki nikoli ne zaide. Ki skriva vsa čustva v enem samem viru, v srcu. Ki nas dela junake in nas lahko povsem potolče.
Zame, odraslo žensko, ki v sebi skriva majhno deklico z bleščečimi trakovi na čopkih in roza pajkicami – z bleščicami, je ljubezen največja preizkušnja v življenju. Nanjo stavim vse. In se ji povsem predam. Ne znam drugače. Ne morem.
Ljubezen nam ni vsem v pogubo. Ljubezen nam je vsem v spodbudo.
In čeprav v februarju ne mislite preveč na Valentinovo, vam pošiljam objeme in poljube, pa si jih prilepite na srčne rane ali srčna veselja, da bodo še bolj žarela.
Ne izogibajte se izkazovanju čustev. To je še edino človeško, v tem pobesnelem svetu. Je edini dokaz, da smo ljudje še vedno ljudje…
Srečno Valentinovo, vsem vam, ki še verjamete v ljubezen.
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje.