Onkološki inštitut je mesto. Mesto polno ljudi. Majhnih, velikih, polnih, vitkih, z lasmi, brez las, z rutami, brez rut, s svojci pod rokami, brez svojcev, z nasmehi, brez nasmehov. Letališka zgradba, polna terminalov, polna ljudi. Ki čakajo. Pred laboratorijem. Pred ambulantami. Za kemoterapijo. Za obsevanje. Vsi nosijo isto zgodbo, z različnimi epizodami. Vsi gredo skozi iste strahove, upanja, hrepenenja, jezo, sanje. In vsi svojci doživljamo isto. Prepričana sem. Nekaj izmenjanih besed na hodnikih ti natančno pove, da smo vsi na istem bregu. Trpimo. Ni druge besede.
Ampak med vsemi bolniki, ki jih srečujem, nisem opazila mrkih obrazov. Nisem opazila mračnih pogledov in težkih misli. Vsi bolniki pridejo tja, da bi se pozdravili. “Ni plana B”, pravi moj fant. Ni, res ga ni. Le en načrt je. In ta je ozdravljenje.
Če malo posedeš z bolniki, ti z veseljem pripovedujejo svoje zgodbe. Le poslušati moraš znati. Tako sem spoznala gospo iz Primorske, ki pride vsak torek na kemoterapijo, z barvnim klobučkom, z krajcarji. Nikoli ga ne sname. Zelo ji pristoji. Je obilna gospa, ki ima tako močno karizmo, da jo začutiš takoj, ko vstopi v čakalnico.
Prvič, ko sem jo videla je pripovedovala zgodbo iz svoje vasi. Povedala je, da hodi vsako sončno dopoldne v vaški lokal kvačkat in popit kavo. Da je to njen ritual. Pri tem opazuje ljudi in se malo tudi jezi. Je rekla: “Ma oštja, najbolj me jezijo ženske, ki so zdrave in se ukvarjajo s samimi neumnostmi. Kaj bi dala, da bi bila na njihovem mestu in bi bilo testo, ki ne vhaja, moj edini problem..” In pove, da je šla nekega dne znova na kavo in kvačkanje, ko je srečala soseda, ki ji j rekel: “Ja, kaj se pa tako šemiš s tem klobukom?!” Pravi, da jo je prijela sveta jeza. Tako sveta, da ga je mahnila okoli ust. Presenečen je zazijal vanjo, ko je ta odvrgla svoj klobuk in pokazala svojo golo glavo in zasikala vanj:”Šemim, kaj? Raka imam, ti kreten!” In klobuk poveznila nazaj.
Moški je prebledel in odšel dalje.
“Prvič sem udarila kogarkoli”, je nadaljevala svojo zgodbo, “in dobro mi je delo.” Vsi v čakalnici smo se zasmejali. Takšno očiščenje je bilo. Pa jo vpraša soborka na sedežu:”Pa v cerkev kaj hodite?” Primorka jo je pogledala z velikimi očmi:”Po kaj pa? Toliko sem prosila Boga za milost in zdravje, da mi je rak vrnil dvakrat…” Takrat smo vsi utihnili.
“Le to bi rada, da še kdaj posedim pred svojo hišo, brez hudih misli o bolezni, da nastavim obraz soncu in se sprehodim po svojih njivah, da zaspim v blaženem miru in ven, da je boj za menoj.” Vsi so vedeli, kaj govori.
Druga je bila mati drobnega in krhkega dekleta, starega nekje nad 30 let, z modro ruto okoli glave. Ta ni govorila. Le držala se je svoje mame in obračala oči k tlom. Mama jo je ves čas spraševala, če jo zebe, če je žejna, če bo zmogla. Gledali smo stran. Preveč je bolelo. Ne bi smelo biti tako. Če že, vsaj obratno.
Moja prijateljica Maja, ki je zaradi raka izgubila očeta, me je vprašala, če na Onkološkem srečam veliko znancev. Oja, Maja, srečam, toliko, da me boli srce. Nasmehnila se je. Povsod je, mi je rekla, ta rak, povsod.
Ko smo prišli prvič na Onkološkega, septembra letos, je moj oče srečal dobrega znanca, ki je povedal, da se zdravi on, njegova žena in njegov oče. Vsi trije hkrati. In imajo isti termin za kemoterapijo.
Jaz sem srečala mamo hčerkinega sošolca. Mlajšo od mene. Močno sva se objeli.
Srečala sem znanko iz podjetja, s katerim delamo.
Sošolko mojega nekdanjega moža.
Mesto znancev. Z istimi ciljem. Če en cilj je.
Našo družino je bolezen dohitela letos avgusta. Nepričakovano. Nam spodsekala noge, odvzela zrak in nas povezala na način, kot si ne bi nikoli mislila. Pa smo bili že prej povezani. A zdaj smo zvezani. Z upanjem. Ki je močnejše od vsega.
Upanja vam podarjam. Vsem vam. Ki veste, čez kaj gremo. Vsem vam, ki menite, da se vam kaj takšnega ne more zgoditi. Da se to dogaja drugim. Upanja vam dajem. Da ne boste klonili. Če se vam bo zgodilo. Če se bo zgodilo vašim ljubim. Tistim, ki ste v isti zgodbi… ponujam čuteče srce in prijazne objeme. Ker je to vse, kar potrebujete, da se prebijete skozi. Za vse ostalo poskrbi medicina. Vsi pa potrebujemo ljubezen, oporo, podporo, objeme, poljube, pogovore. Potrebujemo drug drugega.
Upanje naj bo! Srčno upanje.
In ne bojte se tistih, ki so zboleli. Pogovarjajte se z njimi. Spijte kavo z njimi. Obiščite jih. Hvaležni vam bodo. Potrebujejo vas. Ne bežite stran. Vi ste zdravi. Bi boste že prenesli.
Upanja!
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje.