Vse te zaobljube samemu sebi, da bomo bolje skrbeli zase. Da bomo več gibali, manj jedli, več spali, se bolj sproščali, bili bolj prijazni do sebe.
In na drugi strani tisti, ki hodijo vsak dan v hrib, vsak dan na vadbo, aerobiko, pilates, na nekaj pač, če ne vsak dan, nekajkrat na teden. In potem smo tisti vmes, ki poskušamo nekaj od športa početi, zdravo jesti, a to počnemo zgolj zato, ker moramo.
Imam dneve, ko se jezim na objave na socialnih omrežjih, kjer ta pridni vsak dan objavijo svojo fotko iz nekega hriba, s teka, telovadbe.. skratka, nabijajo mi slabo vest in vedno znova ugotovim, da tega jaz ne morem narediti. Ne samo zato, ker zjutraj že tako zgodaj vstajam, da spravim dan v tek, tudi zato, ker nisem takšen tip človeka. Nisem.
Zdaj sem toliko stara, da to lahko priznam. Nisem športni tip ženske, težko se navdušim nad vadbo in še težje ostanem pri njej dalj časa. Še težje je z prehrano. Preveč rada jem, da bi si odrekala. Silno težko vztrajam pri dietah. Ubija me občutek, da ne smem jesti, da imam dobre stvari na štedilniku ali v hladnilniku, a da jih jaz ne smem. To je zame tako hudo, da je bolje, da se tega ne grem.
Obenem občudujem tiste, ki za tek ali hojo navijejo uro na četrto ali peto uro zjutraj in se spravijo iz tople postelje, da gredo v hladno jutro. Kapo dol. Mene bi bilo po temi strah, od muke, ko bi ura zvonila tako zgodaj, pa bi se jokala. Zagotovo. Tako zgodaj bi vstala samo, če bi šla na počitnice. Če to naredim ob šestih zjutraj je to že ura, ko vstaja moja najstarejša in sva z mlajšo že čisto blizu zvonenju budlike.
Okej, zjutraj torej ne. Popoldne ni govora. Mala ima obšolske dejavnosti, domov pridemo po peti, potem nekaj pojemo, pospravimo in že sem nazaj za računalnikom. Kot bi mignil je večer in komaj čakam, da grem spat. Tako utrujena sem. Obenem pospravim, dam prat, obesim perilo, ga zložim, grem v trgovino, se igram z Lino, se pogovarjam z Neli, pripravim vse za naslednji dan in to je približno to od dneva. Zvečer preletim še tv programe, a običajno nič ne gledam. Samo spanje mi gre po glavi.
Nekaj tednov v svoj urnik uvajam tudi telovadbo, kamor hodim dvakrat na teden. Nič ne rečem, super je, zelo dobro se počutim po njej. A moram veliko stvari postaviti na glavo. Le tako mi uspe izpeljati še vadbo. Seveda sem potem ponosna nase, da sem šla, da sem nekaj naredila zase.
A mi ne to ne pride v kri. Ne postane del mene. Ne grem naprej od tega. Tu ostanem ali se ustavim.
Nisem namreč povsem prepričana, da je rekreacija za vse enaka, podobna. Niti nisem povsem prepričana, če je za vse zdrava. Mislim, da je zdrava hoja. Čisto naravna je, ne obremeni preveč sklepov, prepotiš se, zadihaš. Pa hoja po stopnicah.
Zadnja leta so ljudje ponoreli za tekom. To se pozna tudi pri kirurgih, saj imajo še dalješe čakalne dobe. Poškodbe kolen, goleni, gležnjev.. obremenitve so pretirane za večino tekačev. Tega se telo ne želi iti. Ni ustvarjeno za to.
Rekreacija zlahka postane odvisnost. Postane nepogrešljiv del dneva. Terja ljudi v ekstreme. V izgubo kilogramov, v pridobitev mišic, v povsem novo fizionomijo obraza, telesa. Ko resne tekače srečaš po dolgem času, si kar v šoku, tako spremenjeni so. In brez teka ne morejo živeti.
Ravnotežje je pomembno. Pri vseh poteh življenja. A ravno to je težko doseči.
Jaz se še vedno lovim. Pri vseh poteh. Ko že mislim, da sem se ujela, mi spodnese noge in se moram znova loviti. Takšna sem. Če se smejem, se smejem glasno, če jočem, jočem zelo. Če jem čokolado, pojem vso. Če ne jem sladkarij, se jih niti dotaknem ne. Toliko o ravnotežju.
Morda nismo vsi ljudje za to, da bi bili zmerni. Morda zmernost tudi ni dobra. Pri poljubih grem stavit, da je zmernost trapasta.
Kolumna je bila objavljenja v reviji Zdravje.