Ko se podre svet
Z Lino sva se pred novomeško bolnišnico pripeljali v soboto dopoldne. Naredil se je lep poletni dan, bilo je že kar prijetno toplo. Lina je s seboj nosila plišastega geparda, ki smo ga ljubkovalno klicali Gepi. Imela ga je že Neli, zato je bil dolgoletni družinski član. Na dolgih hodnikih sva dvakrat zašli, preden sva našli pravi oddelek.
Pred ambulanto naju je prestregla zdravnica, s katero sva se poznali iz časov Vizite. Rokovali sva se. Vedela je, po kaj sem prišla.
»Bi lahko na kratko govorila z vami?« me je povabila. »Seveda,« sem rekla, kolena so se mi zašibila.
V ambulanti sem ji sedla nasproti in vzela v naročje Lino. Nisem si upala sedeti sama. Roke sem ovila okoli njenega telesa in začutila Gepija.
»Rada bi vas vprašala nekaj v zvezi z avtorizacijo člankov,« je začela zdravnica in njene besede so bežale mimo mene. Ne bova govorili o mami, sem si oddahnila. Verjetno so izvidi v redu in bova zaradi tega klepetali o nečem drugem. Tako sem razmišljala in odgovarjala na njena vprašanja. Kakšnih dva set minut sva kramljali, pojasnjevala sem ji, kakšne so njene pravice pri objavi članka in kaj lahko doseže z demantijem. Ko sva končali, se mi je zahvalila, mi ponudila roko in dodala: »Vem, da vas zadržujem, zdaj ko imate pomembnejše skrbi.« Ob tem se mi je želodec spet skoraj zafecljal. Ti me sprašuješ nekaj tako banalnega, kot je avtorizacija, medtem ko veš, kakšni so mamini izvidi?! mi je švignilo čez misli. Čutila sem, da postajam zaripla, zato sem se hitro poslovila.
Z Lino sva se držali za roke, ko sem v sprejemnici dvignila izvid. Na njem je pisalo ZAUPNO, v roke hčerki.
Hčerki. Meni.
Po dolgem hodniku sva hodili čisto sami, slišala sem odmev najinih korakov. Stopili sva na stopnice in prehodili eno nadstropje. Kuverta v mojih rokah je postajala težka. »Počakaj,« sem rekla Lini.
Končno sem izvlekla izvid. Hitro sem brala, preskakovala stavke. Ujela sem besede: razširjen, na črevesju, potrebušnici, jetrih. Postalo mi je slabo. Pokleknila sem v kotu in zajoka- la. Tako močno sem hlipala, da so me stresali krči. Lina je počepnila k meni in klicala: »Mami, mami, kaj je?«
»Babi je zelo zelo bolna,« sem zastokala.
»Bo umrla?« je vprašala.
Odgovor se mi je izrisal pred očmi. V vseh porah svoje biti, v vseh plasteh svojega telesa sem videla DA. Bil je jasen da. Zvila sem se v dve gubi in bruhnila v še silovitejši jok. »Upam, da jo bodo pozdravili,« sem zajecljala.
Ne vem, kako dolgo sva sedeli na tistih stopnicah. Jaz, skrčena v kotu, objokana, obupana, razsuta, in moja deklica. S kitkami in Gepijem v naročju. Potem sem vstala, poiskala robček in si obrisala oči ter vsa ličila. V prsih me je bolelo, stiskalo, dušilo. »Mami bo umrla. Moja mami bo umrla,« sem si ponavljala in se sovražila zaradi teh nedvoumnih misli. Vedela sem, da je rak razsejan in da je razsejan toliko, da je lahko v četrtem stadiju. Vedela sem, kaj to pomeni. Jokala sem brezmejno.
Srečanje
Pred avtom sem sedla na rob pločnika. Vse sem doživljala kot v kakšnem filmu. Ničesar se nisem zares zavedala in stvari so tekle mimo mene kot po tekočem traku. K meni je prisedla Lina. Sedeli sva na soncu, v popolni tišini. Vstala sem, v avtu prižgala klimo in spet sedla na robnik. Lina je iz torbice potegnila steklenico vode. Ponudila mi jo je in naredila sem velik požirek. Zahvalila sem se in vrnila steklenico. Tudi sama je naredila nekaj požirkov, potem je steklenico spravila nazaj. Vse to sem opazovala, popolnoma otopela. Vsako dejanje sem razdelala do tisočinke natančno. Videla sem vsak premik najinih rok, opazovala, kako med nama potuje steklenica. A čutila nisem nič. Čisto nič.
Odlomek je iz moje tretje knjige Da bi sladko zaspala, ki jo lahko kupite na: www.kesar.si po praznični ceni.