nov-zacetek

Ko se vse začne znova

Začutim jo, ko prihaja. Skozi nosnice razločim njen vonj, skozi občutja njeno bližino.

Pride, ko se dnevi krajšajo in večer razkošno objame večji del dneva. Pojavi se, ko odpada listje in na nebu prevladuje siva sivina.

Takrat vem, da je z menoj. Uloviti me hoče in omrežiti s svojim globokim glasom. Vabi me k sebi in mi šepeta, naj se prepustim. Upiram se ji tako, da prižgem vse luči, dam radio na glas in začnem »brkljati« po stanovanju. Zlagam perilo, pospravljam igrače, urejam račune, si mažem nohte, govorim s prijateljicami, s hčerkama. Ne pustim se ji ujeti. A včasih potrka glasneje. Želi vstopiti z močnim korakom in se naseliti v mojem domu. Rada bi sedla na moj kavč.  

Umikam pogled in si hitim prigovarjati, naj se ne ustrašim, naj se ne vdam.

A včasih podležem. Ko sem utrujena in skrbi prepredejo moji misli. Ko preveč vrvim in pozabim, da obstaja počitek. Takrat zmaga. Sede v moje naročje in mi počasi ovije roke okoli telesa. Nasloni se v moje srce in globoko vdahne. Takrat vem, da je tu.

Jesenska melanholija.

Moja stara znanka. Kot televizijska napoved je. Naznanja dolge, hladne dni. Naznanja malo sonca. Naznanja razmišljanje in pomik vase.

Takrat poiščem prvo pomoč. Poiščem dotik, glasove in svetlobo. Pokličem prijateljice, mami … se skrijem v fantov objem. Tam je tako varno, tako toplo. In se želim pokriti z njegovimi dlanmi do jutra. Želim se gugati na njegovih besedah in biti majhna deklica. Brez odgovornosti, brez skrbi. Želim se izjokati in govoriti naprej in nazaj. Povedati, izpovedati vse.

Dolgo sem potrebovala, da sem spoznala, kako jo v bistvu potrebujem. Da se ustavim, da vdihnem. Da se umirim po poletju. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia. 

Deli zgodbo