Zjutraj poljubim starejšo hči, ko gre v šolo. Na hitro mi pritisne poljub na lica in odbrzi. Gledam jo, ko si nadene modro kapo in popravi dolge lase, da je ne bi motili, ko hodi. Z malo greva skupaj v vrtec, na pragu prostora, ki ga ima njena skupina, našobi usteca in me poljubi. Nima časa gledati za menoj, saj se že igra s svojimi prijatelji.
Vsak dan me v slovo do naslednjega dne poljubi moj ljubljeni. Njegovi poljubi so mehki in predani. In jih čutim na ustnicah še, ko se odpelje…
V življenju sem se morala večkrat posloviti za vedno. Ko sem občutila tako hudo bolečino, da sem morala predihati vsako misel. Poslovila sem se od ljubih babic, prijateljev, sorodnikov. Kako noro je spoznanje, da ob slovesu izginejo stare energije, da bi se postavile nove. In se res vse spremeni. To sem uvidela šele nekaj mesecev po slovesu.
In so majhna in velika slovesa in vsa pustijo svoj pečat. So slovesa od prijateljev, ki stopijo na nove poti in le stežka še najdemo skupno kavo.
So slovesa od partnerja, s katerim soustvarjaš življenje. S katerim si deliš vsakdan, s katerim imaš otroke, s katerim se poročiš, s katerim dihaš, se smeješ in jočeš. In pride slovo. Ki ga začutiš že nekaj let poprej, a skrbno odrivaš misli na to. Jih zavijaš v svetle barve in jim rišeš obraze nasmeha. Dokler nekoč dokončno ne porabiš vseh barvic. In se nehaš slepiti. Pride slovo.
Vsa slovesa sčasoma odprejo nove poti. Nadenejo drugačne barve. Raztegnejo nasmehe do ušes. Naredijo prostor za nove ljudi, nove energije. Za novo življenje.
Tik pred enim izmed sloves sem. Tako zelo ga čutim v vseh porah svojega bitja, da me boli vsakič, ko vdihnem. Ko se ponoči prebudim in ne najdem več mirnega kotička v srcu, da bi zaspala nazaj. Vse misli, spomini, ljudje in občutja so tu. Na dlani. Razvrščam jih po srcu in jim lepim imena, nasmehe in prijazne oči.
Poslavljam se od svoje Vizite. Od moje rubrike, ki sem jo prvič vodila pred sedemnajstimi leti. Bil je 20. December 1996, ko sem prvič odvodila svojo Vizito. Ki sem ji dala vsebino in ime. Predvsem pa sem ji dala svoj obraz.
Vrtim si posnetke vseh Vizit, gostov, ljudi, ki so mi pred kamero povedati svoje zgodbe, zdravnikov, ki so podali svoja mnenja. Novih informacij, metod, tehnik zdravljenja. Vseh klicev, ki sem jih dobivala po Viziti, ko so gledalci želeli pomoč, mnenja in tolažbe. Sedemnajst let.
Vizita pooseblja to, kar sem. Je rubrika z velikim smislom. Nudi uporabne novice. In podane so na prijazen, dostopen način.
In me razjeda sentimentalnost in čustva plešejo v meni na vso moč.
Moja Vizita. Zaradi katere me poznate. Poznate moj obraz, poznate moj glas, imate mnenje o meni. Poznate me. Vaša redna gostja nedeljskih večerov sem bila. Dolgih sedemnajst let.
In zdaj je nastopilo slovo. Čutim ga v vseh odtenkih svojega bivanja. V vsaki besedi.
Rada sem bila del vašega življenja. Rada sem vam prinašala informacije o zdravju in počutju. Rada sem bila tista Alenka, ki ima odgovore o zdravstvenih temah.
Hvala vam, da ste bili z menoj. Da ste mi bili zvesti in predani. Kot sem bila predana jaz vam. Hvala, ker ste mi odprli vaše domove in sem lahko vsako nedeljo, za nekaj minut, posedla z vami na kavču. Hvala.
Še se bomo videli. Še bomo kdaj skupaj. Na kakšnih drugih poteh.
Pazite na svoje zdravje!
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.
Foto: Pro Plus