alenka-kesar-s-sopkom

Kolumna iz moje knjige Čez mavrico

Z leti sem razvila spoštljiv odnos do življenja. Previden in malce boječ. Vem, kaj ti lahko prinese, kaj lahko naredi. Kaj lahko vzame in kaj ti da. Včasih le za kratko, da začutiš, kako lepo bi lahko bilo. Potem ti je odvzeto. Ne vem, zakaj. Veliko je takšnih , ki menijo, da nekaj izgubiš, ker nisi bil pripravljen, ker še ni bil čas in ker enostavno, tako pač je. Jaz ostajam tiho. Skrita s svojimi mislimi in v strahospoštovanju.

Ko sem bila mlajša, se mi je zdelo, da so v življenju težke stvari, kot so diploma, služba, stanovanje, vzgoja otrok. Zdaj se temu le nasmehnem. Seveda ni lahko doseči izobrazbo, dobiti in se izkazati v poklicu, ki ti je všeč, rešitev stanovanjskega problema pa se tako in tako zdi povsem nerešljiva… Vsaj nam, stanujočim v Ljubljani.
Ampak. Težke in hude so druge stvari. Preizkušnje ljubezni. Odnosov s partnerjem, prijatelji, sodelavci. Silno močne čustvene zveze z otroci, skrb in strah zanje. Najti sredino, najti pravo pot zase. Prostorno, široko in prijazno pot. Med vsemi tesnobami, odrekanji, hrepenenji, željami…
vedeti, kaj si želimo. Do kod segamo in kje se prečkamo med seboj.
Nekako sem menila, da vem, kam sodim, kam grem, kaj si želim. Imela sem nabrušene robove in zelo namazan jezik. Bila sem svobodnega duha, pravi moja prijateljica, nikoli se nisem bala povedati, kaj mislim. Spominjam se teh dni, svojega poguma in povsem mirnega glasu, ko sem razlagala svoja stališča. Potem sem šla na študij v Ljubljano in najprej razmajala robove. Jih namazala z mehko nostalgijo in domotožjem. Težko sem prenesla prva leta študija. Ne vem, kaj bi bilo z menoj, če mi ne bi ob poti stali moji ljudje. Postala sem negotova, mesto me je posrkalo vase. Hrepenela sem po zavetju svojega mesta, po toplih večerih, presedetih na terasi edinega hotela. Nisem se mogla otresti občutka, da nekako ne sodim. Da nisem. Da ne vem, kam grem, kaj hočem.
Težek čas. Prepleten s študije, delom, druženjem z novimi ljudmi. Moj svobodni duh je poiskal varno zavetje in počival. Kar nekaj let. Medtem sem diplomirala, postala novinarka. Dobila službo. Se poročila. In ostala v Ljubljani.
Od tega je že več kot deset let. Zdaj moje okno gleda na ljubljanski grad, ki pozimi zjutraj pokaže le delček strehe. In v vročih, poletnih nočeh gorijo majhne lučke, ki kažejo poti zaljubljenim.
In šele zdaj, ko sem že dolgo tu, ko sem v prestolnici rodila dve deklici, ko imam prijatelje in sidrišče v tem belem mestu sem spoznala. Nikoli nisem zaprla svojega duha, nikoli zamajala svojih temeljev. Sama naprej sem šla. Mladostniški prepih je naredil mesto za nove misli, sveža stališča, jasnejše podobe. Nekaj let sem bolj opazovala. Bolj gledala. In dihala. Dihala.
Pridihala leta izkušenj. Tudi grenkobe. Pozna se mi okoli oči. Pridihala zavetje.
Vse to sem. Ne vem, do kod sežem, vem pa, kje sem. Kje je moj dom. Kje in kdo so moji ljudje. Specialci, jim rečejo. Tisti, ki so vedno pripravljeni na prve bojne vrste. Ki so pripravljeni stati s teboj. Vedno. Ki pustijo ponoči vklkjučen telefon, če vedo, da je z mojimi otroci, ali menoj, kaj narobe. Kot sem sama pripravljena vse to narediti za njih. Vedno.

Spoštljiva do življenja. Do mojih ljudi. Do dveh mojih mest. Do same sebe. Vsaj nocoj, v tem toplem, ljubljanskem večeru. Ko spet in znova pogrešam moje Krško.

To je ena izmed zgodb, ki so zbrane v Alenkini knjigi Čez mavrico, ki si jo lahko brezplačno prenesete tukaj.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email