Ne vem, kam gre čas. Še včeraj sem bila mlado dekle in danes sem odrasla ženska. V mojih mislih so še vedno vsi rock and roll albumi. V mojem srcu je ples. Je zanos in energija. Kot da se nisem postarala niti za en dan.
Enako me prizadejo stvari, kot so me včasih. Enako jih doživim, le da se zdaj odzovem odraslo. Ampak le na zunaj. V meni je vihar razburkanih čustev in misli, rada bi vsem povedala, razčiščevala, kričala, jokala, iskala pravico, iskala podtone. A se potegnem nazaj in razmislim.
Skozi prečute noči snujem sanje in jih razvrščam po barvah in vrednostnem sistemu. Razmišljam, kako bom uredila stvari, kako bom kaj opravila, česa se bom lotila, kako bom kaj povedala, kako bom koga razveselila, kaj bom oblekla, kam bom šla. V mojih budnih nočeh se zazrem vase, v najbolj slečeni obliki. Gledam svojo zrcalno podobo in poskušam razumeti svoja ravnanja, svoje odnose, svoje bolečine. Takrat se zagledam v pravi podobi. Takrat sem sama s seboj.
Takrat nisem moj Facebook profil in moje Instragram objave. Takrat sem prava, stvarna jaz. Nimam filtrov, da bi olepšali moje poteze okoli oči in nimam utvar, ki bi razjasnile mojo podobo. Odrasla jaz. Vidim svoje telo, ki je postalo zaobljeno in ženstveno, vidim svoje oči, ki so postale odvsev življenja, ki se mi je zgodilo. Vidim svoje misli, tako umirjene in preudarne in vidim svoje ljube, za katere bi plula po neznanih morjih. V globini svoje duše čutim, da sem odrasla. Odgovorna. Prizemljena.
A ko zaprem oči privrejo misli ljubezni. Takrat se dotikam svojih spominov in jih ljubeče pogrinjam v album. Noge potisnem k svojemu možu, da ga s tem prebudim in me vpraša, če je vse v redu. Zatrdim mu, da je vse v redu in se stisnem k njemu. Privijem se k njegovemu telesu in ga pobožam po obrazu. Vsak delček njegovega obraza poznam, tudi v najglobji temi. Zaprem oči in diham tako, kot diha on. Počasi začutim, da bom zaspala. Umirja se utrip srca in umirjajo se misli.
In ko pride dan z vsemi odtenki urnika, si namažem oči in ustnice, si nadenem parfum in navijem glasbo na glas. Menjam radijske postaje, dokler ne najdem prave pesmi zase in poplesujem v ritmu. Poljubim moža in mu nagajivo pomežiknem.
Mlada punca ujeta v telesu zrele ženske sem. Z jedrnimi prsmi in širokih bokov kot kakšna Italijanka, se sprehajam skozi valove mojih svetov in jih ujamem na pečini, da jih razgrnem, da se posušijo. Da jih lahko znova nadenem.
Čas, ki ga občasno ujamem med prste, mi polzi skozi vsako kretnjo, gubo, misel in občutja. Zdi se mi, da se je vse zgodilo včeraj, čeprav je vmes preteklo tudi deset, dvajset let. Kar naenkrat je poleg mene dolgonogo dekle, ki spominja name, ima svoje življenje in sem jo rodila pred 18. leti. Čeprav se zdi, da sem jo včeraj.
In še včeraj sem hodila na faks. Se prvič poročila, prvič rodila, drugič rodila. Še včeraj sem vodila Vizito.
Ampak od včeraj na danes se je zgodilo celo življenje. Niz dogodkov, ljudi, izgub, rojstev, porok, ločitev, služb, novih služb, kolegov, novih kolegov, stanovanja, novega stanovanja, avta, drugega avta… Zgodi se vse. In zdi se, da ni minil niti dan.
In v srcu je tako. Ostane občutek mladosti, energije in vznesenosti. Ostane občutek, da lahko vse, da je vse na dlani, da je vse mogoče.
Pa v bistvu ni. Ne poznam več vse sodobne glasbe. Ne morem več plesati cele noči. Ne morem več slediti vsem novih serijam. Ne morem se več vso noč pogovarjati. Zvečer si zatlačim majico za pižamo, da me ne bo zeblo. Navlečem nogavice, če posedim zunaj. Jopico v avtu. Spat hodim zgodaj, ker sem sicer utrujena.
Nisem več mlada, sem pa pomirjena. Ne preganjajo me divji konji in ne nosim več srca na pladnju. Zadovoljna sem in vem, kdo sem. Vem, kam bi rada. In v sebi nosim mlad ogenj. Naj gori, naj gori!
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, avgusta 2018.