Pred 20 leti sem delala jagodno torto. Kot že tolikokrat poprej. Poskušala sem jagodno kremo, ki sem jo oboževala. Naenkrat sem začutila, da mi otekajo ustnice. Zagrabila me je panika. Z največjo hitrostjo sem stekla do zdravstvenega doma. Alergija na jagode, mi je rekel zdravnik, ko mi je dajal injekcijo. Bila sem začudena. Še nikoli prej nisem imela reakcije na jagode. Se zgodi, je pojasnil, ni recepta, kdaj izbruhne alergija. Od takrat jih več nisem jedla. V nobeni obliki.
Naslednje poletje sem rezala paradižnik za solato. Roke so me začele srbeti, postajale so rdeče. Praskala sem se kot zmešana. Takoj mi je bilo jasno, da imam alergijo na paradižnik. Paradižnika nisem več jedla. Še rezala ne.
Isto poletje sem dobila hudo angino. Zdravnik mi je predpisal penicillin, kot običajno ob angini. Ko sem vzela drugo tableto, so se mi v ustih in telesu pojavili rdeči madeži. Zdravnik je zapisal, da penicilina ne smem več jemati.
Leta so minevala. Nisem si upala znova poskusit jagod in paradižnika. Preveč me je bilo strah. Strah sem celo razširila na jedi, ki so se mi zdele nevarne. Tako sem iz jedilnika črtala vse morske in surove jedi, školjke, ribe, rakce, tatrski biftek, jajčne kreme…
Prijateljice so mi prigovarjala, da moram znova poskusiti hrano, da morda nisem več alergična nanjo. Bila sem odločena, da ne. Tako zelo sem se bala.
A obenem me je to preganjalo. Na kakšen način si še ožim svet? Česa se še ne upam? Leteti, naprimer. Ko sem imela enkrat res slabo izkušnjo, hudo turbulenco, tako hudo, da so se spustile maske, si nisem več upala na letalo. Moji dopusti so postali odvisni od avtomobila. Nisem šla v New York, kamor sem si želela, nisem šla v Grčijo na dopust, nisem šla v Pariz. In si rekla, da tudi s tem ni nič narobe. Pač ne grem z letalom, pa kaj? Saj zaradi tega ne živim nič slabše, nič manj lepo. Samo letim ne. Pa kaj!
Leta so minevala in spremljala sem svoje prijatelje, kako potujejo po svetu. Hodili so na koncerte, na dopuste v eksotične kraje. Jaz sem bila večino časa doma ali v sosednjih državah.
Zaprla sem si svet. Nisem si upala tvegati, poskusiti. Tako je bilo dvajset let.
Pred nekaj leti me je spodnesla nova ljubezen. Čista, božanska ljubezen. Zavrtela me je in razstavila na prafaktorje. Me naredila prvinsko in me prizemljila, me umirila. Dala mi je moč, da sem podrla okove in ograde svojega sveta ter zadihala s polnimi pljuči. Pokorila sem strahove, razmahnila želje in uresničila hrepenenja. Nič več se nisem želela ukvarjati z ograjami. Nisem več našla časa, da bi pestovala svoje nemire in nervoze. Hotela sem živeti. Hotela sem dihati.
Počasi sem odlagala stare misli in strahove, stare navade in utirjen ritem. Počasi sem odpirala svoj svet. Najprej sem samo malo odškrtnila vrata. Ko pa sem začutila svež veter, sem vrata podrla. Razbila sem okna in zidove, da je v moje življenje prišel zrak daljnih oceanov in nebo drugih držav. Da sem začutila sonce na vekah in široko neprehojeno pot v srcu.
Nekega junijskega večera sem na mizi zagledala jagode. Ugriznila sem v največjo. Vzela še drugo, tretjo. Pojedla sem celo skledo jagod. Brez alergijskih posledic.
Od tistega trenutka naprej znova jem jagode in paradižnik, jem školjke, brancina in tatarski biftek na kilograme. Sama delam kremne rezine in se ne bojim salmonele. Prvi testi preiskusa na penicillin so pokazali, da morda nisem več alergična nanj. Šla sem v Pariz in Barcelono in v Berlin in v Nico in na Ciper. V živo sem poslušala Adele, ColdPlay, U2, George Michael-a. Živim.
Razgrnila sem srce in sprejela ljubezen. Z njo je prišel svet. Svet, ki se ga ne bojim več. S takšno ljubeznijo, ki jo imam in občutim, se ne bojim več živeti.
Kolumna je bila objavljena v februarski reviji Obrazi.