Zelo hitro živim in zelo hitro razmišljam. V bistvu vse počnem hitro. Noro hitro tipkam, kot kakšen obseden maček tolčem po tipkovnici. Hitro se vrtim v kuhinji in prelagam lonce, cedim, pražim, dušim in pokušam. Obenem tečem dat prat in tečem nazaj premešat. En sam tek in hitenje. Enako hitra sem pri delu. Dobim mejl, ga odprem, preberem in odgovorim. Če ga ne odgovorim takoj, nanj pozabim. Ker ga v mislih odkljukam. Imam televizijski ritem. Hiter.
Strašno nerada sedim na sestankih, kjer se veliko govori in bolj malo dogovori. Tega nisem vajena in že po pol ure se začnem presedati, vihati lase, spodvijati noge na stolu, nujno moram lulat. Jaz bi rada zaključevala. Rada bi naredila kljukico, rada bi, da si razdelimo naloge in gremo nazaj delat. Včasih, ko čutim, da sem izvedela dovolj, v mislih že kličem, pišem in sestavljam tekst. Ne poslušam več. Ne tuhtam več. Rada bi šla čim prej delat.
Doma se zato trudim, da ne “izludim”, ko mi mala pripoveduje zgodbe iz šole, ki morajo biti natančne, kar pomeni, da zgodbo večkrat začne in želi ujeti pravo zaporedje dogodkov, predvsem pa imen sodelujočih. Preden pove bistvo, bi jaz že dala prat temno perilo in obrnila zrezke. A sedim in jo gledam. Kimam, se smehljam, odkimavam, se čudim. Neka psihiatrinja mi je nekoč rekla, da moramo biti starši za najstnike ves čas doma. Sedeti kot kos pohištva in čakati, da se obregnejo ob nas. Tega se držim. Doma sem. Pa ne samo jaz. Tudi moj mož. Doma sva. Dva kosa pohištva. Čakava, da naju bodo potrebovali. Ko pridejo do naju, sva tam.
Meni se zdi, da imam res brenclje v riti, kot so mi rekli moji starši, ker nikoli nisem mogla biti pri miru. Saj obsedim na kavču, a v roki imam računalnik in telefon, aja, pa daljinca. Da ne bom česa zamudila. Zato sem zadnjič na okrogli mizi, ki sem jo vodila, presenečeno pogledala, ko je ena strokovnjakinja rekla, da obstaja nova motnja med mladimi, ki se imenuje strah pred tem, da boš kaj zamudil. (Fear of missing out) Pa to imam tudi jaz!
Večino časa sem priklopljena na spletne strani, socialna omrežja, televizijo in prijatelje. Kot na neki infuziji sem, v kateri je dotok svežih informacij. Nerada spustim. Res nerada. Zame ni dopust, če se ne morem priklopiti na internet in malo pogledati, kaj se dogaja. Rada imam nadzor nad stvarmi in rada imam prazen inbox elektronske pošte. Delo, ki mi ostaja, me ponoči zbuja. Nikoli me ne zbujajo odgovorjeni mejli ali zaključene zadeve, samo odprta vprašanja. Te mi ne dajo spati.
Presneta odgovornica sem. Zato hitim. Da ne bi česa spustila, pozabila, prepustila. Če bi obstajajo svetovno prvenstvo v hitrostnem delu, bi bila med prvimi tremi. Garant. Mislim hitro in govorim hitro. Rada čim prej vse uredim. Ne morem gledati filma, če mi bingljajo iz glave skrbi.
Moj mož pravi, da bi morala kdaj kaj prespati. Ko mi to reče vem, da se moram ustaviti. Da ne smem reagirati bliskovito, temveč preudarno. Da ne smem planiti na prvo žogo, ampak ustaviti konje. Da ne smem povedati točno tako, kot mislim, ampak diplomatsko. Potem se jezim nanj, ker mi je to rekel in kujem skrivni načrt, da bom naredila po svoje, ko me ne bo videl. A ne naredim. Zaupam mu. Naučil me je stopiti čez svoj ego. A veste, kako težko je to? Stopiti čez svoj ego? A ko stopim čez, sem ponosna nase.
Ker spustim. Ker ne zapenjam do konca. V poslovnem svetu ne. Doma pa.. Ajme. Znam sikati, znam nergati, znam zavijati z očmi in potihem preklinjati. Tudi glasno znam. Ko se spiham, mi je seveda žal in zlezem možu v naročje, da se mu opravičim in povem, kakšna trapa sem bila. Pokima. Ve, da sem bila. Še bolj sem stisnem k njemu in mu rečem, da ne bom nikoli več. Potem se začne smejati. Ja, itak, da ne boš več.
Srečnica sem. Vem.
Zdaj pa mi oprostite. Perilo je oprano in lonec z vodo brbota. Aja, pa mejli mi svetijo. Šibam.
Kolumna je bila objavljena v novembrski številki revije Obrazi.