Ko sem se 12. Maja pred 15 leti za eno noč prelevila v medicinsko sestro in celo noč preživela na oddelku za intenzivno nego nedonošenih in vse skupaj posnela za televizijski prispevek, sem naletela na različne odzive. Mnogo je bilo takšnih, ki so odobravali takšen način popularizacije in izrekanje spoštovanja poklicu medicinskih sester, bilo pa je nekaj takšnih, ki so mi očitali, da sem promovirala sebe in ne medicinskih sester. Takšne kritike bolijo. Posebej zato, ker sem šla prispevek snemat v dobri veri, da bom gledalcem približala poklic medicinskih sester. Posnela sem nekaj dobrih intervjujev in nekaj ganljivih nedonošenčkov, ki so mi odprli srce. Posebno mali deček Maj, ki so mi ga položili v naročje, da sem ga nahranila s stekleničko. Kmalu po tem prispevku, sem zanosila, čeprav prej dolgo nisem mogla. Nekako sem si rekla, da mi je mali Maj odprl srce.
Medicinske sestre, ki so me tisto noč gostile na svojem oddelku, so mi povedale svoje zgodbe. Zgodbe odrekanja, dežurstev, nočnih, popoldanskih, zamujenih otroških zabav, zamujenih šolskih nastopov njihovih otrok, premajhnega plačila. A kljub žalosti v zgodbah, so jim v hipu, ko sem jih vprašala, kako doživljajo svoj poklic, zažarele oči. Ganjena sem bila nad silno predanostjo poklicu v modrih haljah.
Kmalu me je čakal prvi porod in odločilno vlogo je odigrala babica, ki je bila poleg. Njena navodila sem poslušala in sem jih trdno držala. Vedela sem, da me bo pripeljala do srečnega konca poroda. Proti koncu, ko je res zelo hudo, mi je rekla: “Alenka, poglej me v oči in poslušaj…” Povedala je še nekaj stavkov in sem rodila.
Pri drugem porodu sem mu naključju dobila isto babico kot pri prvem, kar sem razumela kot posebno sporočilo, ki sem se ga razveselila. Zdaj sem že vedela, kako gre in babica me je že malo poznala. Rodila sem v uri in pol. Vedno bom hvaležna babici Jasni. Ker je porodila dve moji deklici. Zdravi.
Letošnjo pomlad sem morala v bolnišnico. Imela sem operacijo žolčnika. Nisem vedela, da se bom počutila tako zelo slabo. Bila sem utrujena, razbolela, od diete, ki sem se je držala že nekaj tednov pred operacijo, sem bila izčrpana. In še zadnji, a zame najpomembnejši podatek, zelo težko sem preživljala čas brez ljubljenih. Ko je moj fant prihajal na obisk, sem se mu zjokala v objemu, ko sta prišli moji hčerki, sem se delala pogumno, a najraje bi hlipala. Silno težko mi je bilo. Prigovarjala sem si, da sem odrasla, da bom kmalu doma in da moram zdržati, da ni druge. A do večera, ko so prve sence našle mojo bolnišnično sobo, sem bila na robu solz. Noči so najtežje. Zaradi bolečin ne spiš, po hodniku se ves čas nekaj dogaja, notranjega miru pa ne najdeš. Ležala sem tako v temi, pustila sem si nekaj svetlobe skozi žaluzije in s prsti risala po zraku. Ležala sem čisto pri miru in mislila na svoje doma, v mislih držala mali dve za roko in se stiskala k mojemu fantu. A je bilo srce težko in žalostno, takoj sem bila na robu solz, težko sem se zadržala. In potem so se odprla vrata, skozi katera je pokukala sestra Andreja in se mi široko nasmejala. “Kako vam gre, Alenka?” me je vprašala. Pokimala sem ji in se nasmehnila. “Nekaj časa imam, če želite, lahko malo posedim ob vas,” mi je rekla. Veselo sem ji prikimala: “Seveda, seveda!” sem hitela odgovarjati, ko je privlekla stol k moji postelji. Začela me je spraševati o otrocih, o mojem delu. Počasi sem se sproščala in ji pripovedovala o svojem življenju, ji kazala slike mojih punc, mojega fanta. Z zanimanjem me je poslušala, mi vmes namestila infuzijo in nalila svežega čaja. Potem sva zamenjali vlogi in sem jo spraševala o njenem življenju. Veliko zanimivega mi je povedala, ko je pogledala na uro. “Moram iti”, mi je rekla. “Joj, seveda, oprostite, ker sem vas zadrževala, “ sem se hitela opravičevati. “Ne, ne, ne opravičujete se, saj me ne čaka delo, domov grem, mucka me čaka doma.” “A niste več v službi?” me je zanimalo. “Ne, že pred uro sem končala, a sem videla, da vam je hudo in sem posedela ob vas.”
Utihnila sem in ji stisnila roko, ki je počivala na moji odeji. Solze so mi začele teči po obrazu, ko sem ji rekla Hvala. Nasmehnila se mi je in rekla:” Rada sem posedela z vami, težko bi mi bilo, če bi šla domov, vedoč, da vam je tako težko.” Moj modri angel. Tisto noč sem prvič dobro spala in zjutraj so bile bolečine manjše, zdravnik pa se je odločil, da grem lahko domov. Domov!
Moj fant je celemu oddelku prinesel majhne tortice, sestre so bile zelo vesele in se zahvaljevale, medtem ko sem se jaz zahvaljevala njim. Ker so mi bile v oporo. In Andreji še enkrat hvala za ta večer, ko sem lahko govorila o svojih hčerkah in svoji ljubezni, ko sem lahko razpredala misli, da sem pozabila, kako me stiska srce. Medicinske sestre. Ki lahko naredijo čisto vse in poskrbijo za to, da se bolje počutimo. Nam zrahljajo blazino, prinesejo kavo, da diši po vsej sobi in vprašajo, kako smo. Nam povedo, kaj je novega po svetu in potolažijo, da bo kmalu bolje. Prinesejo velik nasmeh in toplo srce.
In nam dajo občutek, da bo vse v redu. Da bo vse prav.
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje.
Neprecenljivo.