Razmišljam te dni o znanih Slovencih. O ljudeh, ki jih poznamo iz medijev in se nam zdi, da so malo naši. O katerih imamo mnenje. Ki ga rade volje povemo. Spremljamo njihove zgodbe, vemo, s kom spijo, vemo, kaj radi jedo in kaj počnejo, ko jih oko javnosti ne vidi.
Tudi sama spadam mednje. Televizijsko delo mi je to prineslo s seboj. Ne da bi o tem tuhtala, se je zgodilo. Najprej sem opazila poglede, potem slišala šepetanje, kasneje brala o sebi, tudi o stvareh, ki niso resnične. Nekatere so me zabavale, druge žalostile.
Ko postaviš svoj obraz na pladenj in vstopaš v življenja ljudi, gre prepoznavnost zraven. Postane neizbrisan del tvojega življenja. Ljudje se malo muzajo, ko te vidijo, malo si šepetajo na uho, včasih kdo kaj vpraša, ljubko je, ko te kdo pozdravi kot starega znanca, a ti veš, da se ne poznata osebno.
Včasih si kdo upa več in poseže v tvoje zasebno življenje, da je treba ukrepati. Včasih kdo napiše takšno umazanijo, da te sezuje od groze. Od groze sesuje tudi dejstvo, da nori oboževalec ve, kje živiš in ti pušča izkrivljena sporočila. In se zaveš, kako ranljiv si.
OB takšnih trenutkih, sem se začela spraševati, kako močno sem ga polomila. Sem preveč odprla vrata svojega doma medijem? Sem preveč odkrito govorila o sebi? Sem naredila vse narobe?
Druga plat spraševanja se je odprla, ko je medije začela spremljati moja starejša hči. Začela me je spraševati, če je res, kar prebere in kje novinarji izvedo te stvari. Hitro sva šli skozi osnove novinarstva, kamor seveda ne spadajo trači, ki so nepreverjeni, nihče te ne pokliče, da bi dal izjavo, nihče ne vpraša, če je temu res tako. In hitro sva razčistili, da rumeni mediji potrebujejo novice, veliko novic in da tako zlahka napolnijo svoje rubrike. In da so na drugi strani tisti novinarji, ki pokličejo za intervju, se nanj pripravijo in ti dajo besedilo v predogled.
Ko sem lani pridobila nekaj teže in se zaradi tega seveda najbolj obremenjevala sama, sem na svoj facebook profil dobila nekaj komentarjev glede tega, nekaj opazk sem slišala na ulici, nekaj pa kar v dvigalu ali stopnišču. Ne vem, če se ti, ki takšne opazke dajejo, zavedajo, kako zelo neprijetno in neprimerno je to.
Kako trapasto in butasto se počutiš, ko ti kdo pove, da si se malo zredil. A daj no! Bejž no, bejž! Moja starejša bi rekla: No shit Sherlock! In kaj naj s tem?
In zanimivo, kako si ljudje to sploh upajo. Nekateri seveda skriti za anonimnost spletnih variant. Ampak drugi pa tako, neposredno, v obraz. Pa te sploh ne poznajo. Niso tvoji znanci, niso tvoji prijatelji, ti jih sploh ne poznaš.
To lastništvo tistih, ki jih poznamo iz medijev, je zanimivo. Nekateri se hranijo z zgodbami tistih, ki jih osebno ne poznajo. Preberejo vse, kar se da izbrskati o njih in si ustvarijo svoje mnenje. Na drugi strani pa je veliko takšnih medijskih osebnosti, ki se hranijo s svojimi objavami v medijih. Ki verjamemo v svojo medijsko podobo in jo krojijo tako, kot se jim zdi. In želijo živeti v skladu s svojo medijsko podobo. Na tem ledu pa zlahka zdrsnejo.
Tudi jaz sem. Skoraj. A sem se pravi čas ujela. Preden bi verjela, da je moja medijska podoba to, kar sem. Preden bi se ujela v podobo, ki so jo risali mediji o meni in ki sem jo pomagala graditi tudi sama. In sem doumela, da sem sestavljena iz več vlog, vse pa so združene v eno samo Alenko. In prava Alenka je skupek vsega, kar predstavljam. Ni ena pred kamero in ena na kavču. Ena je. Ves čas. Mora biti. Sicer razpadem.
Prepoznavnost me ne moti, privadila sem se ji. Vedno rečem: spade zraven. In spade zraven tudi takrat, ko nisem pri volji. Ko nimam sveže opranih las in nisem našminkana. Ko sem žalostna in mi gre na jok. Spada zraven.
Zraven pa spada tudi dejstvo, da nekatere opazke ljudi bolijo. Da so nekatere objave v medijih lažnive in ti načnejo srce. Da ti lahko nepreverjene informacije ustvarijo negativno podobo. Da zlahka padeš pod svetlobo medijev in si želiš ugajati.
Ugajati želim predvsem sama sebi. Ker je to edino občinstvo, za katerega bi morala razpasti v želji, da bom celovita, zadovoljna in pomirjena.
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.