moje-prijateljice

Moje prijateljice

“Res se morava videti!” “Kdaj greva na kavo?” “Se dobiva za kakšno kosilo?” “Te pokličem drug teden!” “Morali bi se več videti!”

Nabor stavkov, ki sem jih večkrat izrekla in večkrat slišala. Res se morava videti!

V življenju imam nekaj zelo dobrih prijateljic, nekaj dobrih znank, nekaj znank. Vse imam po svoje rada. Z vsemi mi je lepo, ko se srečamo. Le z redkimi pa se zares vidim, usedem, spijem kavo, pojem kosilo. Ker je časa tako malo. Ta je dragoceno odmerjen. Ni časa za zafrkancijo. Ker teče blazno hitro mimo in opominja na obveznosti, sestanke, zadolžitve, potrebe, nujnosti.. in ga je potem, ko se dan izteče tako zelo zelo malo, da ga stisnem k sebi, ga priklenem na kavč, ko se pokrijem z vijoličasto odejo in stiskam, da komaj diha. Ta čas zame.

Pred tremi leti sem ugotovila, da tako ne gre več. Da ne morem ves čas govoriti, ja, res bi se morali videti. Da se enostavno moramo videti. Ker je v tem poblaznelem času tudi nekaj, kar ga ustavlja. Prijateljstvo. Ljubezen. Objemi. Pogovori. In da si ga bom odslej odškrtnila. Zase in svoje prijateljice.

Na plan je prišla retrospektiva mojega bivanja. Zaprla sem oči in se vprašala, kdo so moji pravi prijatelji. Ni bilo težko. Podzavest jih je nametala po zavesti, da so se imena prerivala med seboj in iskala svojo pozicijo. In se brez velikega truda umestila tja, kamor spadajo. Ostala imena so se previdno skrila, s spoštovanjem umaknila tistim, ki so zares moji specialci. Tako jim rečem. Mojim prijateljem. Ki so vedno pripravljeni iti v prve vrste zame, ko jih potrebujem.

Najprej sem tem puncam napisala, da se moramo videti. Ne z vsemi skupaj. Nekaj v tri, nekaj v dve. In poslala dva možna termina, dve lokaciji. V hipu sem bila dogovorjena. Z nekaterimi za kavo, z nekaterimi za kosilo. Tako je še danes.

Ob vsakem “zmenku” se veselim. Še posebej lepo se oblečem in našminkam. Za svoje prijateljice sem rada lepa. Ko se zagledamo, si stečemo v objem. Z veseljem preiskušamo različne restavracije, spreminjamo lokacije glede na vreme.

In se vidimo. Pogovarjamo. Se smejemo. Jočemo. Si kažemo slike. Debatiramo o težavah. Iščemo rešitve. Predvsem pa smo skupaj. Za kosilo. Za kavo. Za pijačo.

In si po srečanju pošljemo sporočila, kako lepo je, da smo se spet videle.

Dobila sem nazaj svoje življenje. Spet se videvam s prijateljicami. Z mojimi puncami.

Med mojimi prijateljicami je bila tudi moja Špela. Špela, ki je umrla na hladen marčevski dan, pred letom in pol.

In leto in pol, preden je odšla med zvezde, sva se videvali vsak teden. Za telovadbo. Za kosilo.

Hvaležna sem za ta čas, ki sva ga preživeli skupaj. Pomirjena.

Vse prijateljice se zdaj še bolj zavedamo, kako dragocen je čas, ko smo skupaj. Kako krut je lahko ta podivjani čas, ki nas klofuta okoli lic, da postanejo rdeča in jokava. Kako nas biča s svojimi neznosnimi zahtevami do službe in družine. Kako nas vleče stran od stvari, ki nas delajo žive in vihrave in mlade. Kako se nam posmehuje skozi nešteto opravkov, zapisanih v google koledarju.

Kako nas obvladuje.

Ampak jaz si tega ne dovolim več. Vzamem si čas za moje ljube. Za družino in prijatelje. Zanimivo, da je vse delo vseeno opravljeno, da ni nihče prikrajšan zaradi tega in da se vse vrti običajno dalje. Le jaz imam v svojem srcu več svetlobe, več veselja, več dobrega. Ker se med dnevom ustavim, namažem ustnice, se pogledam v ogledalo in stečem po stopnicah. V objem mojih prijateljev.

Tudi v decembru, ko je vsega čez in čez, se dobim s svojimi prijateljicami. Nikoli več si ne dovolim, da bi bil čas tisti, ki bi mi odvzel te trenutke. Ker me to dela resnično, ker me to ohranja mlado, ker me to ohranja v stiku s tistimi, s katerimi si želim skozi življenje.

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, decembra 2016

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email