Vozim se po istih poteh. Poznam jih z zaprtimi očmi. Če vozim, drsim po spominih in se ljubeče dotikam vsake podrobnosti. Če sem sovoznica, gledam naokoli in nežno hranim spomine. Najraje imam vožnje na Rakitno, ki so se mi včasih zdele dolge, zdaj minejo v hipu. Vsi ovinki, drevesa, gozd, njive, pašniki. Vse tako znano, tako moje.
Zanimivo, da ubiram iste poti tudi v življenju. Čeprav so morda videti drugače, širše, bolj svetle, so v bistvu iste. Vse vodijo k meni.
Vedno sem se malo bala širokih cest, sijočih luči. Zdelo se mi je, da so vaške stezice bolj prijazne, bolj domače, bolj varne. In sem, ne da bi se zavedla, stopila na veliko, široko, prostrano cesto…
Življenje zna biti presenetljivo.
Vsako leto se čudim, kam gre na čas. Čudim se, kdaj je minilo, kje se je izgubil, kako to, da sem že toliko stara. Leta merim po otrocih. Kako veliki sta, kako noro gresta hitro v svet. Zdi se mi, da svet čedalje hitreje teče in da ga komaj še ujamem. A potem se zavem, da sem ves čas na istih poteh.
Rada jih imam. Te poti. Nekatere pokrite z jesenskim listjem, druge posute z belimi kamenčki, nekatere blatne in težko prehodne, ostale pa skrite naokoli, da jih težko najdem. A vse so to moje poti. Moje male poti življenja.
Vse skupaj se stekajo v moja dva domova. Težko rečem, da imam en dom. V bistvu imam dva. Ljubljanskega in Rakitniškega. V obeh so moji ljudje, moje stvari, torej je moj dom.
Dolgo sem čakala na svoj dom. Da bi se lahko kje zares polulala po robovih in ga označila. Ko sem ga dobila, sem nekaj časa od hvaležnosti pestovala to novico in se je nisem upala povedati. Da se ne bi razblinila. Tako dragocen mi je.
Vanj sem prinesla svoje reči in jih razporedila po omarah, policah in okenskih policah. Vnesla sem svojo družino in vonj domačih piškotov.
Kar naprej imam nove začetke. Življenje se ne umirja, a mislim, da je prav, da se ne. Naj divja, naj nori. Naj bo viharno. Ker drugače mislim, da ne bi znala živeti.
Novinarstvo me je naredilo nemirno, energično in iskrivo. Ne znam biti čisto pri miru. Če ne drugače, zibam nogo ves čas, da spravljam ob pamet moje doma. A se sploh ne zavedam, da to počnem.
Kar naprej sem v stiku z vsem. Z mojimi, s svetom. Vrtim se v noriji novic in jih razporejam v svojem vrednostnem sistemu. Nikoli ne izstopim iz tega sveta in nikoli ne morem povsem spustiti svoje novinarske duše. Nemirnica nemirna sem. Vse me zanima, vse si želim vedeti. Težko izpustim kakšno reč.
In potem jih nosim s seboj v svoje kotičke sveta. Včasih me kdo vpraša, kako mi uspe vse to izvedeti. Berem. Brskam po spletu. Sledim. Gledam.
Takšnega načina življenja sem se navadila, takšnega imam. Sem vse to. Polna vrvenja in tekanja. Razmišljanja in analiz. In mehkih vikendov, ki jih, ko sva v da, preživim na najmehkejšem kavču na Rakitni. In si dovolim, da me pokrije topla odeja in roka mojega moža.
Takrat sem samo jaz. Na vseh svojih poteh.
Moje življenje je šlo skozi še eno leto. Skozi vetrolov in pod streho.
Lani sem se poročila, si uredila ljubljanski dom. Pospremila mlajšo hči v novo šolo, pospremila starejšo hči v 2. Letnik Gimnazije. Pospremila svojo mami na silno veliko pregledov in terapij. Pospremila očija v mislih na vse njegove poti. Pospremila svoje prijateljice v nove zveze, stare zveze, skozi ločitve.
Bilo je lepo leto. Toliko čustev, toliko občutij. Tako lepih zavez.
Toliko lepih srečanj. Objemov. Poljubov.
Čudovito leto. Težko ga bo preseči?
Ali pač?
Spet na svojih poteh. Znanih, obljubljenih, lepih poteh. Mojih.
Vse lepo vam voščim. Na vseh vaših poteh!
Vozim se po istih poteh. Poznam jih z zaprtimi očmi. Če vozim, drsim po spominih in se ljubeče dotikam vsake podrobnosti. Če sem sovoznica, gledam naokoli in nežno hranim spomine. Najraje imam vožnje na Rakitno, ki so se mi včasih zdele dolge, zdaj minejo v hipu. Vsi ovinki, drevesa, gozd, njive, pašniki. Vse tako znano, tako moje.
Zanimivo, da ubiram iste poti tudi v življenju. Čeprav so morda videti drugače, širše, bolj svetle, so v bistvu iste. Vse vodijo k meni.
Vedno sem se malo bala širokih cest, sijočih luči. Zdelo se mi je, da so vaške stezice bolj prijazne, bolj domače, bolj varne. In sem, ne da bi se zavedla, stopila na veliko, široko, prostrano cesto…
Življenje zna biti presenetljivo.
Vsako leto se čudim, kam gre na čas. Čudim se, kdaj je minilo, kje se je izgubil, kako to, da sem že toliko stara. Leta merim po otrocih. Kako veliki sta, kako noro gresta hitro v svet. Zdi se mi, da svet čedalje hitreje teče in da ga komaj še ujamem. A potem se zavem, da sem ves čas na istih poteh.
Rada jih imam. Te poti. Nekatere pokrite z jesenskim listjem, druge posute z belimi kamenčki, nekatere blatne in težko prehodne, ostale pa skrite naokoli, da jih težko najdem. A vse so to moje poti. Moje male poti življenja.
Vse skupaj se stekajo v moja dva domova. Težko rečem, da imam en dom. V bistvu imam dva. Ljubljanskega in Rakitniškega. V obeh so moji ljudje, moje stvari, torej je moj dom.
Dolgo sem čakala na svoj dom. Da bi se lahko kje zares polulala po robovih in ga označila. Ko sem ga dobila, sem nekaj časa od hvaležnosti pestovala to novico in se je nisem upala povedati. Da se ne bi razblinila. Tako dragocen mi je.
Vanj sem prinesla svoje reči in jih razporedila po omarah, policah in okenskih policah. Vnesla sem svojo družino in vonj domačih piškotov.
Kar naprej imam nove začetke. Življenje se ne umirja, a mislim, da je prav, da se ne. Naj divja, naj nori. Naj bo viharno. Ker drugače mislim, da ne bi znala živeti.
Novinarstvo me je naredilo nemirno, energično in iskrivo. Ne znam biti čisto pri miru. Če ne drugače, zibam nogo ves čas, da spravljam ob pamet moje doma. A se sploh ne zavedam, da to počnem.
Kar naprej sem v stiku z vsem. Z mojimi, s svetom. Vrtim se v noriji novic in jih razporejam v svojem vrednostnem sistemu. Nikoli ne izstopim iz tega sveta in nikoli ne morem povsem spustiti svoje novinarske duše. Nemirnica nemirna sem. Vse me zanima, vse si želim vedeti. Težko izpustim kakšno reč.
In potem jih nosim s seboj v svoje kotičke sveta. Včasih me kdo vpraša, kako mi uspe vse to izvedeti. Berem. Brskam po spletu. Sledim. Gledam.
Takšnega načina življenja sem se navadila, takšnega imam. Sem vse to. Polna vrvenja in tekanja. Razmišljanja in analiz. In mehkih vikendov, ki jih, ko sva v da, preživim na najmehkejšem kavču na Rakitni. In si dovolim, da me pokrije topla odeja in roka mojega moža.
Takrat sem samo jaz. Na vseh svojih poteh.
Moje življenje je šlo skozi še eno leto. Skozi vetrolov in pod streho.
Lani sem se poročila, si uredila ljubljanski dom. Pospremila mlajšo hči v novo šolo, pospremila starejšo hči v 2. Letnik Gimnazije. Pospremila svojo mami na silno veliko pregledov in terapij. Pospremila očija v mislih na vse njegove poti. Pospremila svoje prijateljice v nove zveze, stare zveze, skozi ločitve.
Bilo je lepo leto. Toliko čustev, toliko občutij. Tako lepih zavez.
Toliko lepih srečanj. Objemov. Poljubov.
Čudovito leto. Težko ga bo preseči?
Ali pač?
Spet na svojih poteh. Znanih, obljubljenih, lepih poteh. Mojih.
Vse lepo vam voščim. Na vseh vaših poteh!
Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje, januar 2017