Pridem z očetom

Naj se vrne svet

Z očetom se slišiva vsak dan ob 18h. Tako že vse od začetka epidemije, med katero se še nisva videla. Moj oče namreč spada v tvegano skupino ljudi za okužbo s Covid19, zato ne želiva tvegati.
Se pa slišiva. Oči pravi, da bi lahko po mojem klicu naravnal uro. Ob 18h sedem na kavč in prislonim telefon k ušesu. Poveva si vse o dnevu, ki mineva in obdelava aktualne teme. Med dnevnimi temami je tudi maček Mišo.
Maček Mišo kraljuje na očijevem vikendu, ki ga ima v svojem rojstnem kraju Zdole. Ko se oči pripelje do vikenda, se maček Mišo od sreče vrže na hrbet in se kobaca pred njim. Lepi mačore je »pri hiši« že devet let in je čudovite sive barve, kot iz reklame za mačjo hrano.
Ko ga oči nahrani, gre na vrt, ki je bil včasih v domeni moje mami. Odkar je ni več, religiozno zanj skrbi oče, ki se je delu na vrtu privadil, veliko stvari se spomni od mami, za nekatere vpraša sosede, nekaj pa se jih loti po občutku. Vrt je prekrasen! Rože, ki jih je posadila še mami in zelenjava, ki bogato obrodi očetu.
»Ko delam na vrtu, mislim na Valerijo«, mi večkrat reče oči. »Na ta način sem ji blizu,« pravi.
Ko gre skozi vrt, ponosno opazuje svoje pridelke in ve, da bi bilo to moji mami zelo všeč.
»Gotovo se smeji in si reče, kaj sem jaz naredila iz tega moškega,« se pošalim.
O vsem tem govoriva po telefonu, jaz mu povem, kako smo doma, kako sta hčerki, kaj počnetam, kaj kuham, kako napredujem s pisanjem svoje knjige.
»Oči, tako zelo iskreno pišem, tako resnično, da se bojim, da bo vse to kar preveč.«
»Preveč za koga? Za bralce?«
»Zame,« mu rečem.
»Ti tako ne znaš pisati drugače, kot popolnoma odkrito, to je tvoja prednost.«
»Kaj pa ljudje, ki jih omenjam, kaj bodo dejali?«
»Pišeš o svojih občutkih glede teh ljudi?«
»Ja, o svojih občutkih.«
»Potem ne bodo rekli nič, saj pišeš o tem, kako doživljaš stvari ti. Nikogar ne obtožuješ.« »To imaš prav«, mu rečem.
Zadnje minute dolgega pogovora posvetiva mami. Poveva, če sva jo sanjala, kaj naju je nanjo spomnilo in kaj bi ona dejala v tem času epidemije. Ob tem se nasmejiva, včasih nama spolzijo tudi solze.
To je najin čas. Čas v epidemiji, v kateri smo obtičali. Najina ura v dnevu.
Ne upam si k njemu na obisk. Moj oče čaka na terapijo in bi bila okužba zanj težka, povsem bi ohromila zdravljenje, ki jo potrebuje in čaka nanj že dva meseca.
Moj oče je dolgoletni profesor in ravnatelj. Še vedno predava o medijskem nastopu in še vedno moderira prireditve v svoji občini. Prav tako poroča pare. Poroča jih s tekstom, ki sem ga jaz napisala. To se mi zdi zelo lepo. S tem, mojim tekstom je simbolno poročil tudi mene in mojega moža.
Ker sva se poročila v Opatiji, naju je poročila hrvaška matičarka, a smo se z njo dogovorili, da bo svoj del odigral tudi moj oče. To je bilo zelo čustveno in zame edinstveno, saj je nama s Kamenkom prebral tekst, ki sem ga napisala pred leti in ga namenila parom na poroki.
Ko sem ga poslušala zdaj sama, kot nevesta, sem bila presenečena, kako globoko in intimno je to besedilo. To, da je tekst prebral moj oče, je bilo posebno doživetje. Verjetno to doživijo redki. Da jih poroči lasten oče.
Oče, ki je šel lani za tri tedne na Kubo s skupino, ki je ni poznal. Z bratom nama je pošiljal čudovite fotografije in se domov vrnil poln lepih vtisov, spominkov in spominov. Letos je nameraval na Portugalsko.
Jaz mu pravim, da ga bodo vsa potovanja počakala. In da bo šel kamorkoli bo želel.
In ravno zato je ta epidemija nepoštena. Nepoštena do ljudi, kot je moj oče. Ki si še želijo videti svet, ki si želijo stopiti iz svojega doma in znova najti barve v življenju.
Naj se vrne svet in naj se odpro poti. Da bo moj oče znova lahko šel na pot.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, maja 2020.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email