fbt

Odslej bom ravnala po zdravi pameti

Konec januarja sem ugotovila, da korona virus ni zafrkancija in da bo edina zaščita pred njim samozaščita. Tako sem kupila prvi paket mask. V pogovoru s prijatelji zdravniki sem nabavila še zdravila proti vročini, kapljice za nos, C vitamin, sirup proti kašlju, zdravila proti driski in dovolj razkužila. Da ne bi dodatno obremenjevala zdravstvenega sistema, če bi doma zboleli. Da bi si lahko za prvo pomoč pomagali sami.

Dva dni pred razglasitvijo epidemije smo se z vso družino iz Ljubljane preselili na Rakitno, kjer imamo hišo in danes, ko vam to pišem, je 78. dan, ko smo v hiški ob gozdu.

V popolnosti smo se držali zapovedanih pravil. Da sem šla še korak dlje, sem doma razkuževala delovne površine, kljuke in dosledno razkuževala vsak prinešeni izdelek iz trgovine.

Od doma je (redko) hodil samo mož, jaz sem z otroki ostajala izolirana. Tudi od svojega očeta, ki ima 77 let in spada v tvegano skupino. Na srečo blizu njega živi moj brat, ki mu je lahko dostavljal hrano in zdravila. Z očetom se slišiva vsak dan. Točno ob 18. uri. Izmenjujeva si izkušnje in recepte.

Prav tako nisem šla na grob moje mame, ki ji v mislih pripovedujem, čez kaj gremo. Pogrešam njene nasvete.

Z nikomer se nismo družili.
Mož je ob odhodu od doma uporabljal gumijaste rokavice in masko.
Vse izdelke iz trgovine smo razkužili.
Spremljali smo aktualne novice in ukrepe vlade.
Pomagali smo otrokom pri šolanju od doma.

V času karantene sem praznovala svoj 50. rojstni dan, ki ga nisem praznovala s prijatelji. Samo z družino. S torto in penino. Brez velike zabave, ki sem si jo želela.

V času karantene je 20. rojstni dan praznovala moja starejša hči, ki ga ni praznovala s prijatelji. Samo z družino. S torto in penino. Brez velike zabave, ki si jo je želela.

Z 12 – letno šolarko smo skupaj naredili zadolžitve za 6. razred. Z njo smo izdelovali, izrezovali, snemali, montirali, svetovali, motivirali, jokali, se smejali. Oddala je govorne nastope, prezentacije, izdelke iz lesa, videe s kuhanjem, razgibavanjem, s posnetki govornih nastopov, izdelovala je glasbila, igrala s prsti po steklenih kozarcih, sestavljala križanke, rebuse, se udeleževala videokonferenc z učitelji, iskala informacije o zastavljenih temah, nabirala rožice za herbarij, se naučila osnov power pointa, se naučila dela z e mailom, ponavljala snov z menoj, pisala pesmi, spise, pilila matematične enačbe in slikala za likovni pouk.

Z vsemi njeni učitelji sem bila v stiku preko e-maila in jim pošiljala pozitivna sporočila. Niti enkrat nisem zastokala. Bila sem vzpodbudba in naklonjena.

Obenem sem spisala svojo drugo knjigo, kuhala in gospodinjila.

In zdaj, ko je 12. letnica oddala vse naloge, gre nazaj v šolo. Ko smo jo z motivacijskimi prijemi pripravili do tega, da je sedela vsak dan za domačo mizo in delala naloge, ker smo ji povedali, da je to za višje dobro, mora nazaj v šolske klopi. Razlagali smo ji, da je situacija specifična, da terja od vsakega posameznika najboljše in da si bo to zapomnila za celo življenje. Da je doma zato, da omejimo možnost okužbe.

In ne samo, da gre zdaj hčerka nazaj v šolo, dobili smo tudi priporočilo, da nam ni treba več nositi mask. Da jih sicer lahko, a da niso več obvezne. Če dobimo virus, smo krivi sami.

Tu potegnem črto. Odslej navodil vlade ne bom več poslušala. Očitno smo družine v takšnih situacijah kompetentnejše od vlade.

Ker nimam jasnih in strokovno utemeljenih pravil vlade, bom ravnala po zdravi pameti.

To je vse, kar mi ostane.

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email