Moja hči je iz sobe prišla bleda in zaspana. Pokazala je na grlo in rekla: »Peče me.«
Obstala sem sredi posode, ki sem jo zlagala iz pomivalnega stroja in jo potipala po čelu. » Nisi topla, » sem pomirjujoče rekla moji 12 letni hčerki, a v želodcu me je zbodlo.
Pomislila sem, da sem to pričakovala. Vedela sem, da bo do tega prišlo. Hči namreč vsako leto v jesensko/zimskih mesecih zboli vsaj trikrat.
V mislih sem preigravala različne scenarije. Njeni dve prijateljici sta bili bolni prejšnji teden. Obe sta morali na testiranje, test je bil pri obeh negativen. Verjetno ima Lina isto, kot sta imeli sošolki, sem si prigovarjala.
Proti večeru je začela smrkati in kihati, govorila je s počenim glasom, dobila je vročino. »Zjutraj pokličem tvojo zdravnico,« sem ji rekla.
Spala sem slabo. Bila sem nervozna. Z rahlim želodcem sem poklicala njeno zdravnico, ki mi je povedala, da mora Lina na testiranje, ker je takšen protokol.
»Seveda, saj to je neke vrste državljanjska dolžnost.« Na drugi strani sem zaslišala rahel smeh. »Ja, imate prav,« mi je odvrnila.
Testiranje je imela naslednji dan ob 12. uri na »drive in« parkirišču Zdravstvenega doma na Metelkovi. Ker nisva imeli avta, sva prišli peš in se postavili v vrsto. Pred nama so bili trije, za nama se je hitro nabrala cela vrsta ljudi. Še več pa je bilo avtomobilov. Našteli sva jih vsaj 35 v vrsti.
Realnost me je udarila s strašno močjo. Tukaj, sredi prelepega sončnega dneva, bo moja hči testirana na enega najbolj zloveščih virusov, kar jih pomnim. Opazovali sva druge ljudi. Eni so kihali, eni kašljali, eni kadili, eni govorili po telefonu, eni gledali predse. Občutek ni bil prijeten. Daleč od tega. Teža stresa se mi je preselila v glavobol.
Lina je bila obvladana kot običajno, zelo mirna. Ko sva prišli na vrsto, jo je na stol posadila izjemno prijazna sestra, ji v nekaj sekundah vzela bris, povedala, kaj sledi in sva šli. Do doma sva hodili počasi, lovili sončne žarke in podrobno analizirali odvzem brisa. »Ne boli,« je rekla moja poznavalka,«malo neprijetno je.« Objela sem jo.
Sledilo je čakanje. Bila sem pripravljena nanj, vsaj mislila sem tako. Lotila sem se peke peciva, pomivanja tal in urejanja dokumentov. Lina je risala in brala. Nekaj prijateljic mi je reklo, da najprej obvestijo tiste, ki so pozitivni, najkasneje tiste, ki so negativni. Torej sem si želela, da me ne bi nihče poklical pred polnočjo. Vsakič, ko sem prejela sporočilo ali je zazvonil telefon, so mi klecnila kolena. Lino so prav tako klicale prijateljice, se zanimale, če že ima izvid. Vsem je prijazno odgovarjala, da še nič ne ve. Pogosto sva se spogledali in se druga drugi nasmehnili. V podporo.
Osem ur po testiranju sem končno sedla na kavč in prijela daljinca. Na krožniku me je čakal topli sendvič, moj prvi resni obrok tistega dne. V tistem pa sem dobila sms in videla, da piše ZD LJ. Telefon mi je padel iz rok, tako sem se ustrašila in šele v drugem poskusu vtipkala kodo za odklepanje telefona.
Skrčena sem prebrala: »Spostovani, obvescamo vas, da je izvid brisa na COVID-19 NEGATIVEN. Prosimo, da o rezultatu brisa obvestite osebnega zdravnika. ZDRAVSTVENI DOM LJUBLJANA.”
Stekla sem k Lini v sobo in ji pokazala telefon. “Jaaaa!” je zakričala in tesno sva se objeli. Novico o negativnem izvidu sem sporočila njeni zdravnici, njeni razredničarki, mojemu očetu, prijateljicam…
Tistega večera znova nisem mogla zaspati. Premetavala sem se in misli so mi divjale. Kolikokrat bova še morali to jesen in zimo na testiranje? Bom tako nervozna vsakič?
Gotovo nisem edina, ki čuti pritisk in stres. Nekateri nelogični ukrepi vlade me gotovo niso pomirili, prav tako mi ne pomaga, da šepajo v komunikaciji. Enkrat nekaj da, drug dan nekaj ne. Saj še sami ne vedo, kaj bi, si rečem.
Morda je naša nova resničnost nervoza. Visoka stopnja stresa in nemir. Čez nekaj let bo v zdravstvenem leksikonu gotovo pisalo posttravmatska posledica korone. Morda bo zraven moja fotografija.
Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, oktobra 2020.