Ko se bližajo prazniki, pogrešam mami še bolj. V moji kuhinji diši, ko potegnem iz pečice naslednjo rundo piškotov in jih v kratkih rokavih odnesem ven, da bi se hitreje ohladili. »Mrzlo je, zapri!« zakliče hčerka. Zamahnem z roko. Ob tem mi gre skozi telo slika moje mami, ki je v največji zimi šla na balkon v kratkih rokavih, jaz pa sem vpila za njo, da naj pride noter, da bo staknila pljučnico. Spomin na to me ogreje in čez usta mi šine nasmeh.
Ko že zjutraj pregledujem recepte jedi, ki jih bom skuhala in se spomnem, da je mami zmeraj rekla, da človek nikoli ne ve toliko, da ne bi še enkrat pogledal.
Ko začnem kuhati, se mi zdi, da je mami poleg. V mislih ji pripovedujem, kaj bom skuhala ter kako bom skuhala. Z neslišno izgovorjenimi besedami čutim njeno prisotnost. Potožim ji, da jo pogrešam in da ni nikogar, ki bi nadomestil to ogromno, veliko praznino. Da zdaj vem, da ta praznina nikoli ne bo manjša. Kar tam bo ostala. Kot krater po izbruhu vulkana. Na obrobju katerega sedim in gledam v prazen nič.
Nekatere stvari lahko poveš samo mami. Ni človeka na tem svetu, ki bi ti lahko odgovoril tako, kot bi ti mami. Je ni.
Tako del sivega bremena nosim sama, zdi se mi, da je tako prav. Ker sem odrasla. Nimam več mami, da bi ji stekla v naročje in se pokrila z njenimi dlanmi. Božala bi me po laseh in mi govorila, da bo vse v redu, ker je ona z menoj.
Prazniki so stanje duše, sem nekoč prebrala. In moja duša je polna radosti, da bomo za praznike skupaj z družino, ki jo obožujem. Imam jedilnik, sestavine in željo, da naredim krasno božično večerjo.
Zaradi korone, se ne bomo videli z mojim očetom, s katerim sem v stiku vsak dan. Decembra sva razvila še en način komunikacije. Po pošti si pošiljava piškote. Najprej sem mu jaz poslala nekaj vrst piškotov. Lepo sem jih zapakirala v plastično posodo, jo dala v oblazinjeno kuverto in poslala v Krško. Že naslednje jutro je pri očiju pozvonil poštar in mu prinesel dišečo pošiljko. Oči mi je poslal sliko skodelice kave in mojih piškotov. Čez nekaj dni je poštar k nam prinesel pošiljko peciva, ki ga je spekel oči. In to po receptu moje mami, celo z marmelado, ki jo je še mami skuhala.
Solze so mi tekle, ko sem ugriznila vanj. Kar sedeli smo ob mizi in jemali slastno pecivo. Potem smo znova poslali mi…
Piškoti ljubezni in navezanosti potujejo iz Rakitne v Krško. Naredijo 100 km pot, da nas razveselijo. Piškoti, ki pomenijo bližino.
Danes se lotim nove peke. Prepričana sem, da očiju že zmanjkuje piškotov v škatli. Mami bo z menoj, ko bom mesila testo. Povedala ji bom, da živim naprej, da mislim nanjo in da ne mine dan, da ne bi bila del mojih misli, mojega srca in mojega bivanja.
Srečen božič, mamica. Tja med zvezde.
Knjiga Da bi sladko zaspala je na voljo v spletni knjigarni kesar.si.